web analytics
‘mamo to, mi Lukani …
Uncategorized / 13. december, 2018

Oni dan sem malo brskal po družinskem deblu. Saj ne, da bi me v resnici skrbelo, da bo na oblast prišla desničarska svojat, pa bom moral dokazovati svoje slovenske korenine za žnj rodov nazaj … hmm … Pravzaprav bi me v zvezi s čistokrvnostjo najbrž pomalem vseeno pomalem črvičilo. Moj stari oče po očetovi strani  je namreč v te kraje prišel iz Italije. Že res, da s slovenskega narodovega ozemlja, a … saj vemo … do tega in tega leta, je meja med Italijo in tedanjo obliko Jugoslavije tekla pri Postojni. In kdo ve, kaj so v tistih časih na oni strani počeli mladi. Kaj pa, če se je stari Lukan sparil s kako vročekrvno Furlanko, da Toskank in Kalabrijk sploh ne omenjam?! V resnici pa … zanimalo me je, koliko od mojih prednikov je bilo doktorjev, advokatov, inženirjev, pa pesnikov, pisateljev, duhovnikov, učiteljev in ostalih uglednežev. Saj veste, ker se že jaz grem nekega pisatelja … Na tem mestu bralcem ne bi moril z vsemi ugledneži, politiki, plemiči in modrokrvneži iz našega plemenitega rodu, rodu Lukanov. Kdo pa bo bral vse te litanije? Če me spomin ne vara, sem se v osnovni šoli pri zgodovini nekaj malega učil o…

Pravkar sem dobil svojega prvega vnuka!
Uncategorized / 29. november, 2018

Kdo je tebe Praslovan plavati učil, da si preplaval tisto rusko reko in se v mojih genih naselil? Praslovan, Lačni Franz, Ikebana, 1981 Hja, Franzi so – s stališča te zgodbe – zadeve opisovali dobro desetletje prepozno. Začeti jo je treba v letu ’69 (kako pomenljiva cifra!), ko je Praslovan pokojnega Petra (znanega tudi kot mojega fotra) zmagal v plavanju čez tisto rusko reko (znano tudi kot čisto navadna Jožica, moja mati) in se v mojih genih naselil … Obstaja tudi moja dokaj solidna fotografija iz tistega časa: Preden se dokončno posvetim časovnici, bi dodal še en opis tedanjih dogodkov. Sodi – opis torej – v leto 1984, ampak saj vemo – nekatere ideje zorijo precej dolgo.   But shoot it in the right direction Make makin’ it your intention Live those dreams Scheme those schemes Got to hit me (hit me!) Hit me (hit me!) Hit me with those laser beams! Relax, Frankie Goes To Hollywood, Welcome To The Pleasuredome, 1984 Zdaj pa zares, since the day 1:    

Dogodek v mestu …
Uncategorized / 9. april, 2018

V prejšnjih desetih dneh je bilo pestro. Zelo pestro! Ma kaj zelo pestro!?! Zeeeeelooooo peeeestroooo!! Oba dneva prejšnjega vikenda sem prebil v dvorani, kjer so otroci iz treh držav v treh starostnih kategorijah merili svoje hokejske veščine. Kolikor so do mene prišli odzivi, so bili z organiziranostjo dogodka zadovoljni prav vsi sodelujoči. Pri intenzivnem dogajanju sta mi oba dneva pridno pomagala dvojčka, letošnja mladinska državna prvaka. Mimogrede … datum letošnjega Champions Walk-a še ni določen. Sicer pa, kar se tiče mene, sem s hokejem v dvorani zaključil na super finalni tekmi lige EBYSL v sredo. Kar nekoliko spotoma sem opravil tudi s kakim športnim dnevom v dvorani, tako da mi klime res ni manjkalo. Delovni teden je bil tudi sicer poln dogajanj.  Prav ponosen sem na to, da so se v Občinski knjižnici na Jesenicah domislili, da bi naredili predstavitev moje knjige, saj menda bralci ves čas povprašujejo po njej. Ker pa sem podoben dogodek načrtoval tudi sam, smo se odločili, da združimo moči. K projektu je pristopilo tudi Gledališče Toneta Čufarja, ob sodelovanju še nekaterih pomembnih lokalnih organizacij pa se menda obeta predstavitev knjige, kakršne na Jesenicah še ni bilo! Tudi ti, ki tole bereš – vljudno vabljen! Kdaj, kje,…

Rajc št. 5:
Uncategorized / 8. december, 2017

      »Ljudje se bojijo posilstev, pretepov, umorov. Pravih informacij pa ni!« Lana Jug je delovala razburjeno. »Si videla, kaj se je zgodilo v Parizu? Tu mimo nas potujejo tisoči ljudi z zlobnimi nameni, ti rečem. Evropi se slabo piše!« »Ko je tvoja mama prišla v Slovenijo, se pa Evropi ni slabo pisalo?« je rekel Jovanović. »Butec! Če je tebi do šale, meni prav gotovo ni!« mu je zabrusila Lana. »Sploh se nisem šalil. Samo sprašujem te, če so priseljenci iz nekdanjih bratskih republik bili dobrodošli in niso spreminjali demografske slike Slovenije … tile zdajšnji jo pa bodo? Konec koncev si tudi ti Lana – na pol čefurka.« »Nobena čefurka nisem! Rojena sem tukaj in se imam za Slovenko. Ti ljudje pa so drugačni, pa če se na glavo postaviš! Potrebujejo posebne vrtce, posebne šole, z našimi otroki ne morejo sedeti v istih klopeh! Kaj naj mi z njimi? Uničili bodo zemljo, kmetje pa so že tako reveži! Naj jih vzamejo Nemci in Američani!« »Majke ti, Jugovićka, kdo je tebe napolnil s temi debilizmi?« »Nikola …« je začela Lana … »Kolegi prosim,« Franc Kranjc je odtrgal pogled iz dogajanj v daljavi, »tule smo se zbrali zaradi neke naloge. Položaj…

Kepici v spomin
Uncategorized / 6. december, 2017

Nisem te še objel, in ne zazibal v sanje. Ni bilo mi dano, da bi te grel ter videl drseti v mirno spanje.   Pravljic ti nisem bral in pesmic ne zapel, še imena nisem poznal – prehitro si mi ušel …   Kjerkoli zdaj pač si, vem, da boš dojel, kako globoko in iskreno rad bi te imel. M. L. 6. december 2017

Noč, ko so me ubili S(D)S-ovci
Uncategorized / 4. december, 2017

Saj ne, da bi imel v minulih dneh kaj dosti časa za poležavanje, gledanje televizije in kako malo lenobico. Sem se razdajal tam, kjer … kjer je moje srce.  Pa sem vseeno zvečer v tistih nekaj kratkih minutah, preden me je odneslo v neke druge svetove, videl nekaj programa. Zgodovina, to je tisto, kar me ob nekaterih drugih rečeh – pogosto potegne. Z enim očesom sem škilil na enega od zgodovinskih programov, kjer so v podrobnosti prikazovali vpogled v zločinskost nekdanjega Hitlerjevega režima. Grozno je, kako lahko narod, ki se ima za tako kulturnega, počne taka grozodejstva! In še bolj grozno je, kako ima tista izprijena ideologija v današnjih časih spet zagovornike na vseh koncih Evrope. Če že ne sveta. Tudi pri nas. Ampak … ob tem se moram kesati, mora me biti sram, ane? … priznam pa, da me naravnost začarajo podobe, ki jih je v veliki meri ustvarjala Leni Riefenstahl. Triumf volje! Pogledi kvišku, k močnemu voditelju, ki bo narod pripeljal iz bede, ki so mu jo povzročili drugi. Vse tiste urejene formacije, množice zastav, zastavic, enotnost, blišč … V tedanjih primerih so bili drugi pač Judje. Pa Slovani. Cigani. Homoseksualci. Komunisti. Vsa ta nepotrebna svetovna zalega, v nasprotju z urejenostjo, čistotjo, delavnostjo in brezhibnostjo nemške…

Rajc št. 4:
Uncategorized / 1. december, 2017

»Moral boš začeti delati tiste zadeve. Mi te plačujemo.« »Kdo me plačuje? Mogoče ti?« mu je odvrnil nagovorjeni. »Sploh pa, za drobiž, ki mi ga naklonite, ti svoje lene riti tudi premaknil ne bi.« »Ja glej, boš moral. Tako pač je.« se ni dal zmesti Aleš. Onemu je vrela kri … »Če ti tega nihče še ni povedal – s svojim arogantnim nastopom greš na živce marsikomu v klubu. Da o forsiranju sinčka ne govorim!« »Kakšnem forsiranju? Poba je pač dober, veliko časa vlaga v svoj napredek.« »Verjamem. Ti pa denarja.« mu je zabrusil tisti človek. »Umiri se in drži jezik za zobmi! Kar se tiče denarja – nisem jaz kriv, če ga ti ne znaš zaslužiti. V to ne mešaj mene.« mu je dejal Aleš. »Aha. Ti si ga pa kakor zaslužil?! A veš Sartori, nismo vsi dediči po poklicu.« Človek je omenjal znano dejstvo, po katerem je – kakor so očitno zdaj že vsi vedeli – podedoval od očeta velikanske gozdove in nekaj drugih posesti. »Ali se zavedaš dejstva, da greš nekaterim tod naokrog tako na živce, da ponujajo denar ljudem, če ti malo pretipajo kosti?! Na tvojem mestu bi se večkrat dnevno ozrl nazaj. Pa da ne…

Skromno dekle
Uncategorized / 1. december, 2017

Tu in tam se človek sreča z zares zanimivimi osebami. Ena od takih mi je v zadnjem času kar nekajkrat prekrižala pot. Da se bova prav midva nekega dne povezala, je bilo … kakor bi Angleži rekli – Against All Odds – ampak midva vseeno sva se.  Pa saj v resnici ni naključij, mar ne? Vse to moje nabijanje o prihajajoči knjigi, vsi ti teaserji, s katerimi poskušam ustvariti nekaj zanimanja zanjo, obiskovanje tečajev in podobno … vse to me je pripeljalo naravnost pred Petro. In kako drugače bi se to sploh lahko razpletlo, kakor z doooolgiiiim in – po mojem trdnem prepričanju zares zanimivim – intervjujem!? Intervjujem, v katerem uspešna slovenska pisateljica, ki tri polna desetletja svojega življenja pravzaprav šele sluti tam gori nekje na severu, razkrije marsikatero skrivnost, ki je povprečnemu poznavalcu slovenske literarne scene morda prikrita. Na tem mestu seveda ne govorim o kakih skrivnostih uspešne prodaje, ali česa podobnega, ampak … o globinah pisateljičine (ranjene) notranjosti. Saj ne, da bi človek prav užival v branju česa takega, ampak … Petra je živi dokaz, kako lahko kljub ranam, ki nam jih prizadane življenje – zmagamo! Ali pa se vsaj ne predamo. Stara športna resnica pa je – mimogrede, tudi Petra…

Rajc št. 3
Uncategorized / 24. november, 2017

Žan Luka je s pogledom objel druščino, ki je veselo kramljala. Novakova, mlada pravnica, je kramljala z Dragom Kraljem iz kabineta matere županje. Neža Golob, uboga para, je sedela v njuni bližini, gledala navzdol in mečkala rob svoje obleke. Obleke iz osemnajstega stoletja, si je mislil Žan Luka. Mater, a ta baba sploh kdaj fuka? No, to menda že, saj ima tri otroke, ampak … prav gotovo je to v temi in izključno na hrbtu. Pa menda le v pro-kreativne namene. Nekoč jo je v hecu vprašal, koliko otrok namerava imeti. Kolikor bo bog dal, je odgovorila. Ja, ampak tudi kakega konkretnega dedca boš rabila, ji je odvrnil. No, očitno ga ima, je pomislil Žan Luka, preden mu je pogled zataval nazaj k Francu Kranjcu in Nikoli Jovanoviću. Nenavadni duo, ki se je sicer ves čas prepiral, če je bilo treba tudi za oslovo senco, je stal skupaj in se zaupno pomenkoval. »Stari, ti si sicer OK,« je Francu dejal Jovanović, »ampak daj o’ladi malo! Saj nimaš kola v riti! Pri določenih stvareh imaš prav in red mora biti, ampak … nekaj domišljije in iznajdljivosti pa bi ti tudi prišlo prav.« »Iznajdljivost je lepa čednost. Ampak ne je pa zamenjevati…

Rajc št. 2
Uncategorized / 17. november, 2017

Spomnil se je, kako je enkrat v Nemčiji kar ob cesti v nekem kombiju videl postavno dekle. Počez parkiran kombi z rdečo rutko obešeno na stranska ogledala je bil znak, da je dekle na voljo. Tega se je kmalu naučil. Počasi se je peljal mimo nje, si jo dobro ogledal, zdolgočaseno dekle pa je gledalo v neko revijo. Parkiral je v bližini, se negotovo sprehodil nazaj in se v polmraku potihoma približal kombiju. Potrkal je na okno in dekle se je neznansko prestrašilo. Hitro sta bila dogovorjena za ceno usluge in Slavc je pri stranskih vratih vstopil v kombi. Poskušal je z nerodno nemščino – v domačih krajih se je hvalil, da govori perfektno nemško – a mu ni šlo prav dobro. Potem pa sta z dekletom ugotovila, da sta oba Slovenca. Neprijetno je bilo v tistih trenutkih obema. Ampak lepših prsi pa dotlej ni videl. Ni jih videl niti od takrat naprej, pa je minilo že vsaj dve desetletji. Še in še je v prihodnjih letih iskal tisto dekle, ob vsaki priložnosti se je peljal mimo kraja, kjer je v tisti noči gostoval v kombiju. Dekleta pa ni bilo, živelo je le še v njegovih sanjah … Iz prihajajoče…