web analytics
AVDICIJA – ko pridem po zmago …
Uncategorized / 15. januar, 2019

In tako se ti, eto, Lukan – na stara leta – ubacuje vsepovsod. Ko do mikrofona po dolgih letih več ne pride na hokejski tekmi, ko ravno ni nobene prireditve, ki bi jo lahko vodil in ne prireja predstavitev aktualne knjige, hkrati pa v tistem dnevu ne tipka nobenega intervjuja ter prav v dotičnem trenutku ni na vaji za prihajajočo igro o odvisnostih (z naslovom Delirium) … se pa model – to sem v bistvu jaz – udeležuje avdicij za snemanje reklam. V tem primeru za pivo. Za enega od onih dveh, pri katerih se fanatični verniki vedno jebejo med seboj v stilu:  – un’ga pijem, tega pa ščijem ali – tega pijem, un’ga pa ščijem. Saj veste, kateri pivi sta to, ane? In potem nastopi dan avdicije. Avdicije od Casting Sisters. Sliši se prima, ane? Skoraj kakor Shakespeare’s sisters, ali kaj drugega podobno fancy imenovanega.  Na zadevo me je sicer opozoril eden od sinov in ko sem se vanjo poglobil, sem našel naslednje zahteve: Okej, am … razen očitno dopolnjene starosti (25 let), menda v ostale krtiterije ne sedem povsem … povsem … ko ata na mamo. Ker … no, saj veste. Zanimiva, nenavadna 40 let stara ženska nisem. Razen,…

Oni dan … ali ko je človek vreden manj od psa
Uncategorized / 27. december, 2018

Tole spodaj je izpoved. Osebna izpoved. Ampak tudi glas za vse tiste, ki ne premorejo sposobnosti, kakršne imam sam – izraziti se s pisanjem. In ne nazadnje tudi glas za tiste, ki te možnosti sploh nimajo. Po statističnih podatkih, ki jih je najti na spletu, je razvidno, da je stiska ljudi z roba najhujša prav v prazničnih dneh. Kamor seže oko, se vse blešči, utripa … ljudje manično hitijo po nakupih, vsi so dobre volje, v pričakovanju … Vedno večjemu odstotku ljudi pa gre prav takrat najbolj za nohte. Oni dan sem … najbrž prvič od pubertete … mamo prosil, če mi posodi 20 evrov. Skorajda ves teden pred tem sem se pripravljal, da sem to storil. Prositi ne maram, taka reč me spravi v zares ponižujoč položaj. Tudi, ko moram prositi, ker je nuja tako velika, mi ne gre od ust. Ampak jbg, denarnica je bila prazna, dva 1,80m hokejista pa v mojem tednu. In ko sem enkrat le – stežka – izdavil, kaj bi potreboval, sem si hipoma domislil, kako bi zadevo prikazal bolj prijazno. Po prošnji sem se popravil – ne potrebujem dvajsetih evrov; potrebujem le nekaj stvari iz trgovine, da mlada usta ne bodo lačna. Seveda,…

Tole skokovito postaja ena izmed mojih najljubših knjig
Uncategorized / 21. december, 2018

Pantelej Prokofjevič je pogladil kos blaga, razgrnjen po pultu, se ostro zasukal in odšel k vratom. Odšel je naravnost proti domu. Šel je, sklanjal glavo kakor vol in stiskal šop suhljatih prstov v pest; močneje se je priklanjal na hromo nogo. Ko je šel mimo domačije Astahova, je pogledal čez plot: Aksinja je šla s praznim vedrom v hišo, pražnja, mladostna, zibajoča se v kolkih.“Ej, le počakaj me! …” Pantelej Prokofjevič je kakor vrag šinil skozi leso. Aksinja se je ustavila in ga malo počakala. Stopila sta v hišo. Snažno pometena ilovnata tla so bila potresena z rdečkastim glenom, v sprednjem kotu na klopi so bili ravnokar iz peči vzeti pirožki. Iz kamre je dišalo po preležani obleki in kdo ve zakaj – po janeževih jabolkih. Panteleju Prokofjeviču se je že primuzal pod noge tigrast, debeloglav maček, da bi se mu malo priliznil. Ukrivil je hrbet v kamelo in ga prijateljsko sunil v škorenj. Pantelej Prokofjevič ga je treščil ob klop, se zasrepel Aksinji v oči in zavpil:“Kaj se pa to pravi? … A? Postelja je še topla od moža, ti pa že vzdiguješ rep? Grišku bom za to puščal kri, tvojemu Stepanu pa pisal! … Naj zve, pri čem…

Trumpahor
Uncategorized / 15. december, 2018

Po neštetih poizkusih, da bi se na račun slovenske maškare (ki pa občasno raje zatrjuje, da je Avstrijka) vsaj fotografiral z ameriškim predsednikom, znanim po svoji svizec-frizuri in ne ravno vrhunski kulturi, se je Borut Pahor ojunačil in v Belo hišo poslal lastnoročno napisano pismo s prošnjo po srečanju. Na veliko presenečenje vseh v Uradu Predsednika Republike, je kaj kmalu prispel tudi lastnoročno napisan Trumpov odgovor. Težava pa je bila v tem, da kodiranega zapisa 370HSSV-0773H niso razumeli. Borut se je ustrašil, da bo priložnost splavala po vodi, pa je zadevo pod oznako INTERNO poslal nekemu plešastemu zdraharju, znanem po zlepljenkah, tajnih združevanjih, zarotah in podobnih zadevah. Tudi temu – z vsem štabom pravljičarjev okrog njega vred – zadeve ni uspelo razvozlati. Lepi predsednik je zato pismo pod oznako ZAUPNO poslal na Ministrstvo za notranje zadeve. Na njegovo veliko žalost niti modrecem tam ni uspelo razvozlati Trumpove ameriške šifre, zato so zadevo predali Ministrstvu za obrambo in jo opremili z oznako TAJNO. Osramočen, ker službe pod njegovim vrhovnim poveljstvom ne uspejo odkodirati Trumpovega sporočila, je Lepi poslal vse skupaj z oznako STROGO TAJNO še na SOVO. Strokovnjaki tam so staknili glave, razvijali teorije, uporabljali najnaprednejše postopke iz sveta tajnih služb … rezultata pa ni bilo….

‘mamo to, mi Lukani …
Uncategorized / 13. december, 2018

Oni dan sem malo brskal po družinskem deblu. Saj ne, da bi me v resnici skrbelo, da bo na oblast prišla desničarska svojat, pa bom moral dokazovati svoje slovenske korenine za žnj rodov nazaj … hmm … Pravzaprav bi me v zvezi s čistokrvnostjo najbrž pomalem vseeno pomalem črvičilo. Moj stari oče po očetovi strani  je namreč v te kraje prišel iz Italije. Že res, da s slovenskega narodovega ozemlja, a … saj vemo … do tega in tega leta, je meja med Italijo in tedanjo obliko Jugoslavije tekla pri Postojni. In kdo ve, kaj so v tistih časih na oni strani počeli mladi. Kaj pa, če se je stari Lukan sparil s kako vročekrvno Furlanko, da Toskank in Kalabrijk sploh ne omenjam?! V resnici pa … zanimalo me je, koliko od mojih prednikov je bilo doktorjev, advokatov, inženirjev, pa pesnikov, pisateljev, duhovnikov, učiteljev in ostalih uglednežev. Saj veste, ker se že jaz grem nekega pisatelja … Na tem mestu bralcem ne bi moril z vsemi ugledneži, politiki, plemiči in modrokrvneži iz našega plemenitega rodu, rodu Lukanov. Kdo pa bo bral vse te litanije? Če me spomin ne vara, sem se v osnovni šoli pri zgodovini nekaj malega učil o…

Pravkar sem dobil svojega prvega vnuka!
Uncategorized / 29. november, 2018

Kdo je tebe Praslovan plavati učil, da si preplaval tisto rusko reko in se v mojih genih naselil? Praslovan, Lačni Franz, Ikebana, 1981 Hja, Franzi so – s stališča te zgodbe – zadeve opisovali dobro desetletje prepozno. Začeti jo je treba v letu ’69 (kako pomenljiva cifra!), ko je Praslovan pokojnega Petra (znanega tudi kot mojega fotra) zmagal v plavanju čez tisto rusko reko (znano tudi kot čisto navadna Jožica, moja mati) in se v mojih genih naselil … Obstaja tudi moja dokaj solidna fotografija iz tistega časa: Preden se dokončno posvetim časovnici, bi dodal še en opis tedanjih dogodkov. Sodi – opis torej – v leto 1984, ampak saj vemo – nekatere ideje zorijo precej dolgo.   But shoot it in the right direction Make makin’ it your intention Live those dreams Scheme those schemes Got to hit me (hit me!) Hit me (hit me!) Hit me with those laser beams! Relax, Frankie Goes To Hollywood, Welcome To The Pleasuredome, 1984 Zdaj pa zares, since the day 1:    

Dogodek v mestu …
Uncategorized / 9. april, 2018

V prejšnjih desetih dneh je bilo pestro. Zelo pestro! Ma kaj zelo pestro!?! Zeeeeelooooo peeeestroooo!! Oba dneva prejšnjega vikenda sem prebil v dvorani, kjer so otroci iz treh držav v treh starostnih kategorijah merili svoje hokejske veščine. Kolikor so do mene prišli odzivi, so bili z organiziranostjo dogodka zadovoljni prav vsi sodelujoči. Pri intenzivnem dogajanju sta mi oba dneva pridno pomagala dvojčka, letošnja mladinska državna prvaka. Mimogrede … datum letošnjega Champions Walk-a še ni določen. Sicer pa, kar se tiče mene, sem s hokejem v dvorani zaključil na super finalni tekmi lige EBYSL v sredo. Kar nekoliko spotoma sem opravil tudi s kakim športnim dnevom v dvorani, tako da mi klime res ni manjkalo. Delovni teden je bil tudi sicer poln dogajanj.  Prav ponosen sem na to, da so se v Občinski knjižnici na Jesenicah domislili, da bi naredili predstavitev moje knjige, saj menda bralci ves čas povprašujejo po njej. Ker pa sem podoben dogodek načrtoval tudi sam, smo se odločili, da združimo moči. K projektu je pristopilo tudi Gledališče Toneta Čufarja, ob sodelovanju še nekaterih pomembnih lokalnih organizacij pa se menda obeta predstavitev knjige, kakršne na Jesenicah še ni bilo! Tudi ti, ki tole bereš – vljudno vabljen! Kdaj, kje,…

Rajc št. 5:
Uncategorized / 8. december, 2017

      »Ljudje se bojijo posilstev, pretepov, umorov. Pravih informacij pa ni!« Lana Jug je delovala razburjeno. »Si videla, kaj se je zgodilo v Parizu? Tu mimo nas potujejo tisoči ljudi z zlobnimi nameni, ti rečem. Evropi se slabo piše!« »Ko je tvoja mama prišla v Slovenijo, se pa Evropi ni slabo pisalo?« je rekel Jovanović. »Butec! Če je tebi do šale, meni prav gotovo ni!« mu je zabrusila Lana. »Sploh se nisem šalil. Samo sprašujem te, če so priseljenci iz nekdanjih bratskih republik bili dobrodošli in niso spreminjali demografske slike Slovenije … tile zdajšnji jo pa bodo? Konec koncev si tudi ti Lana – na pol čefurka.« »Nobena čefurka nisem! Rojena sem tukaj in se imam za Slovenko. Ti ljudje pa so drugačni, pa če se na glavo postaviš! Potrebujejo posebne vrtce, posebne šole, z našimi otroki ne morejo sedeti v istih klopeh! Kaj naj mi z njimi? Uničili bodo zemljo, kmetje pa so že tako reveži! Naj jih vzamejo Nemci in Američani!« »Majke ti, Jugovićka, kdo je tebe napolnil s temi debilizmi?« »Nikola …« je začela Lana … »Kolegi prosim,« Franc Kranjc je odtrgal pogled iz dogajanj v daljavi, »tule smo se zbrali zaradi neke naloge. Položaj…

Kepici v spomin
Uncategorized / 6. december, 2017

Nisem te še objel, in ne zazibal v sanje. Ni bilo mi dano, da bi te grel ter videl drseti v mirno spanje.   Pravljic ti nisem bral in pesmic ne zapel, še imena nisem poznal – prehitro si mi ušel …   Kjerkoli zdaj pač si, vem, da boš dojel, kako globoko in iskreno rad bi te imel. M. L. 6. december 2017

Noč, ko so me ubili S(D)S-ovci
Uncategorized / 4. december, 2017

Saj ne, da bi imel v minulih dneh kaj dosti časa za poležavanje, gledanje televizije in kako malo lenobico. Sem se razdajal tam, kjer … kjer je moje srce.  Pa sem vseeno zvečer v tistih nekaj kratkih minutah, preden me je odneslo v neke druge svetove, videl nekaj programa. Zgodovina, to je tisto, kar me ob nekaterih drugih rečeh – pogosto potegne. Z enim očesom sem škilil na enega od zgodovinskih programov, kjer so v podrobnosti prikazovali vpogled v zločinskost nekdanjega Hitlerjevega režima. Grozno je, kako lahko narod, ki se ima za tako kulturnega, počne taka grozodejstva! In še bolj grozno je, kako ima tista izprijena ideologija v današnjih časih spet zagovornike na vseh koncih Evrope. Če že ne sveta. Tudi pri nas. Ampak … ob tem se moram kesati, mora me biti sram, ane? … priznam pa, da me naravnost začarajo podobe, ki jih je v veliki meri ustvarjala Leni Riefenstahl. Triumf volje! Pogledi kvišku, k močnemu voditelju, ki bo narod pripeljal iz bede, ki so mu jo povzročili drugi. Vse tiste urejene formacije, množice zastav, zastavic, enotnost, blišč … V tedanjih primerih so bili drugi pač Judje. Pa Slovani. Cigani. Homoseksualci. Komunisti. Vsa ta nepotrebna svetovna zalega, v nasprotju z urejenostjo, čistotjo, delavnostjo in brezhibnostjo nemške…