Saj veste, kako rečejo: ob zaključku starega leta je treba potegniti črto, se ozreti na opravljeno delo, prehojeno pot, preplezane ovire, razkuhane makarone … hmm … zdi se, da sem zašel. Leto 2018 je bilo v marsikaterem pogledu zame prelomno. Najprej bi tu seveda omenil svojo prvo pravo knjigo, ki sem si jo dolgo tako želel … NAGRADA (KLIK!) predstavlja brutalni vpogled v današnji ustroj slovenske družbe in je presegla vsa moja pričakovanja! Odziv vas, dragi bralci, je bil preprosto neverjeten. In kakor sem že večkrat povedal – prav to, ta neverjetni odziv, mi daje pogum, da v tem trenutku pišem že nov roman. Bolj počasi sicer, a vseeno – ga. Iz same NAGRADE bi vas tokrat spomnil na en kratek fragment: Nekaj sekund ni vedel ne kje je in ne kaj se dogaja. Bleščeče sonce ga je slepilo in moral si je z dlanmi zaščititi oči, da je lahko počasi uzrl v rjuho ovito Marto na prehodu med balkonom in notranjostjo stanovanja. Čez nekaj trenutkov je lahko nazorno zaznal njeno čudovito telo skozi tanko rjuho. Stala je tam, nebeško lepa, s soncem obsijana in ni ji bilo mar, če jo vidi kdo iz sosednjih stavb. Prizor mu je spet hitreje pognal…

Priznam, tistihmal sem bil še sam začuden nad odmevnostjo intervjuja. Mojega najbolj odmevnega doslej. Prvi kokoši Slovenije – v smehu in med strinjanjem z mojim predlogom, sta se punci pustili tako poimenovati – sta povedali precej sočnih stvari. Kmalu bo minilo dve leti od dne, ko smo s pogovorom v prijetnem leškem lokalu hrupno opravili. Begunski krizi, kakršna je divjala tedaj, v takem obsegu danes Slovenci k sreči več nismo priča. Še vedno pa se ubadamo s poenostavljenimi pogledi na zadeve, s hujskaštvom, večvrednostnimi kompleksi … pa s stvarmi, o katerih sta govorili dekleti: korupcijo, birokratizmi, elitizmi, nezaznavanjem težav t.i. malih ljudi … Ob tem je morda tole pravi trenutek, da priznam – prav po tem intervjuju sem se odločil, da spišem svoj prvi roman z naslovom NAGRADA. Ker že dobra dva meseca obljubljam izid knjige, hkrati sporočam vesele novice, da se lektoriranje končno bliža svoji finalni fazi, potem pa se bomo lotili tiskanja. Kdaj torej? V nekaj tednih. Še vedno pa ponujam možnost 30% popusta, če se boste za nakup odločili v prvem mesecu; vpišite se na listo, da vas bom lahko obvestil o datumu izida knjige: KLIK Vrnimo se k intervjuju z Anito in Majo. Ogromno ljudi ga je prebralo. Pravzaprav…

Spomnim se, kako sem desetletja nazaj mislil, da so klošarji. Ta beseda je bila pač takrat popularna. Tisto je bil sicer tudi čas šmink, metalcev, panksov, skinov in kdo ve koga še vse … Spomnim se tudi, da sem v pomanjkanju kakega ličnega usnjenega in s primernimi dodatki okovanega paščka, na nogi (okrog škornja) nosil eno precej debelo verigo, s katero sem bil – ob ponesrečenem beljenju las – bolj kot kakemu resnemu metalcu podoben pobeglemu srednjeveškemu zaporniku, ki je padel na glavo v jajc’ … Le tista krogla, ki bi jo moral vleči za seboj, mi je menda manjkala. Ampak tole ni članek o meni. Tole je članek o gospodu … hmm, kako čudno se to sliši … ki bi v kaki bolj razviti kulturi, kakor je tale naša mala krajevna skupnost (Slovenija), prav gotovo užival status zvezde. In najbrž legende. Saj legenda možak brez dvoma je, le da mu širša javnost takega statusa ne pripisuje. Na tem mestu moram popraviti tudi mojo oceno o klošarjih, saj me je tisto, s čimer se je ubadal on in ekipa, zbrana okrog dotičnega sogovornika, očaralo že ob prvem stiku. Le-ta se je – če me spomin ne vara; vseeno spadam najbrž po malem že med t.i. senior citizene…

Nekoliko sem pregledal svoje delo v zadnjem obdobju, naredil neke vrste rekapitulacijo. Ob tem, ko sem v zadnjem času v svoje življenje spustil precej novih ljudi, sem jih nekaj moral iz njega tudi spustiti. Še nekaterim bo verjetno potrebno pokazati sredin … eee … vrata in jim zaželeti srečno pot. In ko sem nekoliko brskal po svoji (tudi spletni) preteklosti, mi je pred oči prišel eden od mojih prvih … pravzaprav kar se tiče pričujoče spletni strani: čisto prvi … intervjujev. Ugotovil sem, da v teh dneh mineva natanko dve leti, odkar sva z zadevo opravila. Poskušal sem podoživeti tedanje občutke in … Tistikrat me je res nekoliko zdelovala trema. Saj ne, da bi me bilo ravno strah, ali kaj podobnega, ampak … kako intervjuvati novinarko, brez da bi ob tem izpadel popoln diletant? Vesolju hvala, mi je uspelo kar dobro. Tamara se je izkazala za prijetno sogovornico. Pravzaprav me je povsem očarala. In zdaj, po tolikem času, zaznavam kup sprememb, pa čeprav le površno, preko socialnih omrežij … Najbrž je tovrstno “ocenjevanje” tudi nekoliko sporno, saj bi se človek vedno moral predvsem brigati zase. Ampak saj – spremembe, ki jih opažam pri Tamari, delujejo izrazito pozitivno. Pustimo ob strani to, da…