»Zadnjič mi je eden od njegovih delavcev opisal svoj delovni teden,« se je oglasil podžupan Kralj. »V ponedeljek zjutraj je prišel v službo ob šestih. Duhovnik ga iz službe ni pustil pred polnočjo zvečer, saj je bilo menda potrebno izpolniti neko naročilo. Spet je prišel v službo v torek zjutraj in ostal v garaži – tam ima namreč »gospod« Duhovnik proizvodne prostore – do dveh ponoči. To je bila torej že sreda. Nazaj v službi je znanec moral biti čez štiri ure, torej v sredo ob šestih zjutraj. Še vedno menda zaradi istega naročila, za katero mi je ta človek zatrdil, da ga je bilo nemogoče izvesti že po tehnični plati, obupna pa je bila tudi kakovost, da o količini ne govorimo. Tretji zaporedni »šiht« je nato trajal polnih petindvajset ur, do četrtka do sedmih zjutraj. In ko je popolnoma izmučenemu znancu Duhovnik rekel, naj gre domov in se malo naspi, v službo pa spet pride ob dvanajstih, se je le-ta seveda uprl. Pravi, da je šef tako vpil nanj, da so bili osupli tudi vsi ostali sodelavci …« »Prepričan sem, da gre za laži. Gospoda poznam kot dobrega in …« »Že prej si povedal, za kakšnega ga imaš!« je…

V po-orgazmičnih trenutkih so njegove brbončice zahtevale kaj sladkega, košček (in dostikrat ni ostalo le pri koščku) čokolade, ali kaj podobnega. Pravzaprav pa je najbrž tisto čokolado zahtevala njegova psiha, saj je podobno kot Marta tudi sam zelo intenzivno čutil orgazme na mnogoterih nivojih. Vzel si je torej košček čokolade in sedel na balkon. Dopoldanski sončni žarki so že pošteno segrevali ozračje. Golobji par je prav nadležno grulil na nadstrešku tik nad Radoslavom, hkrati Lukom, a je bil ta toliko zatopljen v svoje misli, da ogabnih ptic sploh opazil ni. Kmalu so tudi njega premagali napori minule noči in intenzivnost jutranjega dogajanja in zadremal je kar na balkonu … Ni se mu sanjalo koliko časa je spal, ko je zaslišal Martin glas: »Rado, čisto si rdeč!« Nekaj sekund ni vedel ne kje je in ne kaj se dogaja. Bleščeče sonce ga je slepilo in moral si je z dlanmi zaščititi oči, da je lahko počasi uzrl v rjuho ovito Marto na prehodu med balkonom in notranjostjo stanovanja. Čez nekaj trenutkov je lahko nazorno zaznal njeno čudovito telo skozi tanko rjuho. Stala je tam, nebeško lepa, s soncem obsijana in ni ji bilo mar, če jo vidi kdo iz sosednjih stavb….

Predstavitev Oni dan sem v domačem kraju imel predstavitev romana NAGRADA. Ni bila prva, je bila pa prva v domačem kraju. Moram priznati, da so me obhajali čudni občutki v dopoldnevu pred prireditvijo. Saj jim ne bi rekel trema, tudi ne strah … ampak domači kraj je le domači kraj. Nekaj črvičenja po črevesju, o katerem najbrž res ne bi radi brali, pa nekaj misli o tem, kako me bodo “domači sprejeli”, rahla – do pretežno močna – živčnost in sam prihod nekaj ur pred prireditvijo, organizacija vsega potrebnega … pa sem na vse skupaj pozabil. Prerok Skoraj bi pa pozabil razložiti tudi to, kaj sem mislil s svojim naslovom. Saj ne vem, če sem ga zapisal natančno, ampak mislim, da gre za nek arabski pregovor. Kaj v resnici pomeni, vam najbrže ni potrebno podrobno razlagati. Na kratko pa vseeno – ko te sprejmejo ljudje v domačem kraju, si pa res “zmagal”, takrat si res “zvezda”. Nobene potrebe nimam, da bi bil kaka zvezda in pravzaprav se ne bi niti želel obremenjevati s tem, koliko me ljudje “sprejmejo”. Svoje delo ljubim, v njem sem dober in delal ga bom ne glede na mnenja. Ampak – da se razumemo – pohvale in izrazi…

LENOBA Zadnji od sedmih smrtnih grehov je lenoba. V popolnoma enakem vrstnem redu, kot so bili v zadnjih dneh sestavljeni moji prispevki, so tudi opisane osebe v knjigi NAGRADA. Ampak kaj točno je lenoba? To ni tisto stanje, ko ti zaradi pomanjkanja počitka, morda nizkega pritiska, ali pa kake slabokrvnosti začasno zmanjka volje. Tudi ni stanje, ki mu po domače radi rečemo spomladanska utrujenost. Začasno občutje lenosti in lenoba, tista svetopisemska, ki je predstavljena kot eden izmed sedmih grehov – nikakor nista isto. Prava lenoba ima pogosto korenine v mladosti; ko nekoga v otroštvu preveč razvajajo, pogosto v odraslo dobo prenese občutek, da mu mora biti vse “prineseno k riti”. Potem pa pač volje za kako resnejše udejstvovanje ni.  Pravijo, da je len tisti, ki ne mara delati. Ampak poznamo več vrst dela. Ni samo fizično delo tisto, ki mu lahko rečemo – delo. Pogosto je delo z možgani celo bolj naporno od dela z rokami. Pravzaprav so znanstveniki ugotovili, da so možgani človeški organ, ki pokuri največ energije. Sam tega dolgo nisem vedel, zato sem bil pogosto še sam nad seboj presenečen, ko sem se po kakem zajetnejšem intervjuju (pa saj so vsi moji intervjuji taki) ali druge vrste pisanju –…

Zavist – šesti greh krščanske mitologije Po vrsti šesti članek v tem sklopu – tudi šesti smrtni greh krščanske mitologije – se imenuje ZAVIST. Kakor tudi preostalih grehov, imamo tudi tega vsi nekaj v sebi, mar ne? Ampak kdaj pride do zavisti? Ko se človek zavedno ali nezavedno začne primerjati z drugimi. Potem pa se na neki točki začne počutiti slabo, ker ima slabši avto, ker njegov telefon ni modernejši od znančevega in ker ima njegova žena manjše joške od sosedove. OK, to zadnje se da rešiti po hitrem postopku, ampak … saj veste v čem je “point”. Potem pa ljudje razvijejo bolestno zavist; to je stanje, ko samo še kritizirajo vse, kar je po njihovem mnenju boljše, več vredno od stvari, s katerimi se povezujejo sami. Kako se pravilno spopasti z zavistjo, če se nam pojavi? Čeprav – najtežje je sebi priznati … Ampak ko ste enkrat že dovolj pošteni sami do sebe (bravo! to je prvi korak do “ozdravljenja”), takrat spoznate, kaj vse vas moti. Moti vas, da je kolega upecal strašno bejbo, pa čeprav vi veste, da je v resnici en hud brezveznik. Moti vas, da je bil v službi promoviran sodelavec, ki je po vašem mnenju lenuh, zna…

Sestavek o petem izmed izvirnih grehov krščanske mitologije bom začel z osvrtom na prejšnjega, na temo, ki sem jo opisal včeraj: jeza. Zakaj? Ker me je ob ponovnem branju citata iz knjige, ki sem ga v članek vključil, popadla sveta jeza. Gre za to, da je ob tem čas, da eno reč priznam – odlomek iz NAGRADE, ki sem ga citiral, ima resnično ozadje. Pošasti, ki je odgovorna za nesrečo marsikaterega dekletca, nisem srečal še nikoli v življenju. Gre pa za – v lokalnem okolju, v moji bližini – dokaj uglednega “gospoda” … Ob tem mi pade na pamet en drug citat – tisti iz neke ameriške nadaljevanke, ki sem jo gledal pred desetletji: pravica je morda slepa, ampak včasih pa lahko vidi tudi v temi … Preden se spravim iz stanja svete jeze v stanje morilskega besa, pa se bom na tem mestu raje posvetil današnjemu grehu – požrešnosti. Ko sem razmišljal, kaj bi zapisal o požrešnosti, sem nekoliko googlal. V enem od prvih zadetkov, ki jih iskalnik ponudi, je zapisano takole: “Požrešnost. Cerkvi smo podarili gozdove, čeprav ni bila upravičena do njih. Zdaj želi še odškodnino, ker jih ni dobila dovolj hitro. Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, čigar RKC danes…

Četrti izmed sedmih grehov v krščanski mitologiji je JEZA. Tudi ta je seveda tematsko opisan(a) v romanu NAGRADA. In če smo se v prejšnjih dneh malce pobliže spoznali z napuhom, pohlepom in pohoto, ki vam je bila očitno najbolj všeč … eee … najbližja, je tokrat na vrsti nekoliko drugačen greh. Jeza je sicer eno od osnovnih čustev, tudi eno od najbolj pogostih. Gre za človekovo neprijetno in čustveno odzivanje na neko zaznano provokacijo. Kadar pa govorimo o osebnostni potezi, ki se razvije iz tega primarnega čustva, pa se pogosto razvije agresivnost. Jeza dejansko povzroča tudi fizične spremembe na “pacientu”, saj se tistemu, ki trpi zaradi četrtega izmed izvirnih grehov poviša krvni pritisk, zviša se mu raven adrenalina, pa tudi srčni utrip dobi ob občutkih jeze višjo frekvenco. Jeza se navadno da razbrati iz človekovega vedenja, z njegovega obraza. Tudi agresivna izraznost telesa, pa glasnost, srepenje, nezavedno kazanje zob … vse to so znaki, da je oseba jezna. Vsa taka vedenja naj bi opozorila osebo, ki po mnenju jeznega težave povzroča, naj preneha s svojim početjem. Dejansko bi tole naslednje lahko veljalo prav za vsakega od sedmih izvirnih grehov krščanske mitologije, ampak … najbrž je jeza tisto čustvo, ki ga najtežje…

POHOTA je tretji po vrsti izmed osnovnih sedmih krščanskih grehov. Doslej smo obdelali že NAPUH in POHLEP. Ne vem, ali je tudi z mojimi bralci tako, ampak … ko si jaz poskušam v spomin priklicati katerega od grehov, ali celo vseh sedem, mi vedno najprej pade na pamet prav POHOTA. Saj še sam ne vem zakaj; menda je na sami besedi nekaj magičnega … Ampak resno: POHOTA je po definiciji SSKJ velika želja po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle. Se mi pa ob tem hitro zastavi vprašanje – kaj v resnici vodi človeka: telo (narava), ali razum? Morda je vprašanje zastavljeno napačno, saj je najbrž tudi razum naraven … hmm, vzamem nazaj – za nekatere pač to ne velja, haha … ampak saj boste vedeli, kaj je tu dilema? Telo, ali razum – kdo prevlada pri pohoti? Na prvi pogled je odgovor jasen, menda bi rekli, da je pri pohoti nekaj prvinsko živalskega. Da tu razum nima vpliva. Ampak … mar res? Postavimo hipotetično situacijo – nekega lepega dne, ko se polni nekih svojih misli vračate iz službe, spotoma skočite še v trgovino. Ogledujete si tam neke … kaj pa vem … melone, tipate koliko so težke in čvrste, ko vas nenadoma…

Po definiciji je pohlep strastna želja prisvajati si dobrine. Po vrsti drugi izmed sedmih smrtnih grehov krščanske mitologije ima nekaj stičnih točk z očetom vseh grehov, kot sem ga opisal v včerajšnjem članku o napuhu. Predvsem velja to v smislu pohojanja in izkoriščanja drugih za svoje sebične cilje, v tem primeru za zaslužek. Če dobro pomislimo, vsak od nas pozna kako osebo, za katero je značilna patološka nagnjenost k pohlepnosti, hkrati pa tudi skoposti. Taki ljudje na svet zrejo pohlepnega pogleda, zaprtih dlani in … zaprtega srca. Pohlep bi dejansko moral veljati za eno od najnevarnejših in najbolj razširjenih bolezni današnjega časa, za katero človeštvo še ni iznašlo zdravila. Nič tudi ni videti, da se bo to v bližnji prihodnosti zgodilo … Ampak saj veste, kako se reče – človek na ta svet pride praznih rok. Praznih rok pa ga tudi zapusti. Kdor se tega zaveda, na račun drugih ljudi in lastnega zdravja ne bo grabil materialnih dobrin. Zase poskrbeti je seveda vedno potrebno, a vse z občutkom in pravo mero. Konec koncev pa tudi radost deljenja z drugimi prinaša posebno srečo, mar ne? Nekje sem prebral, da pohlep “nase veže” tudi druge lastnosti, kot so sebičnost, egoizem in sovraštvo. Najti je…

NAPUH je človekovo notranje prepričanje o tem, da je vreden več, kot drugi. Pravijo, da je napuh oče vseh grehov in menda res ni naključje, da ga tradicionalno uvrščanje med sedem osnovnih krščanskih grehov, okrog katerih je zgrajena tudi zgodba romana NAGRADA, vedno postavlja na prvo mesto seznama. Je tudi prepričanje o tem, da nekdo druge ljudi v življenju potrebuje le za dosego svojih sebičnih ciljev. Človek, ki trpi zaradi napuha – saj gre za trpljenje, mar ne? – vidi le samega sebe, drugega pa pohodi, izkoristi in se mu posmehuje. Napuh uničuje medčloveške odnose. Njegovo nasprotje je ponižnost, s katero človek ustvarja prostor za drugega, prostor za pristno lep odnos, ki edini lahko izpolni človeka. Sicer pa je včasih dobro, če človek nekoliko napihne svoje dosežke, saj ga le-to motivira, da bi jih naslednjič zares dosegel. Tega ne gre zamenjati z domišljavostjo in občutkom, ki nas tako moti pri drugih – ko so polni sami sebe. Če k temu dodamo še prezir do drugih ljudi, človek vzbudi občutek oholosti. V sebi večinoma napuh težko prepoznamo. Sebe človek najtežje ocenjuje, saj je seveda preveč subjektiven. Ampak zakaj bi se človek sploh počutil večvrednega? Zaradi tega, ker se poskuša ovrednotiti z…