Takole je bilo – 23. marca letos, le nekaj ur pred odločilno finalno tekmo U18 hokejistov Jesenic, sem po svoji stari, dobri (?!?) navadi tako rekoč javno obljubil: 1. pešačenje od Jesenic do Kranja 2. hujšanje s štartne teže (89,3 kg) do teže 80 kg Vse to v primeru, da bi moja dvojčka Domen in Aljaž še drugo leto zapored osvojila naslov državnih prvakov … To be continued….💪💪 Objavil/a Aljaž Lukan dne Petek, 23. marec 2018 S pešačenjem sem enkrat v aprilu opravil in moram priznati, da je bilo letos precej težje, kakor lani od Jesenic do Ljubljane. Najbrž je bila mentalna priprava slabša. Saj veste – Do Kranja? Pih, mala malica! Pa je bil kar resen zalogaj. Z menoj sta s potjo opravila tudi dotična hokejista, eno od deklet ter še nekaj karakterjev in pošteno nas je zdelalo peklensko nedeljsko aprilsko sonce, da o vnetju mišic v naslednjih dneh sploh ne govorim. Kakorkoli že, s pešačenjem sem opravil. Kar se tiče pa hujšanja, pa je bila moja obljuba dana zaradi tega, ker sem na ta način skušal dodatno motivirati oba fanta. Je že tako, da se me v svojih slabih sedemnajstih letih ne spomnita po prav šlank postavi. Resnici na…

Ne … pa saj … na kak dan te vesolje zares preseneti. Ti daruje. Te nagradi. Ampak čeljust ti pa vseeno pade dol. O čem pravzaprav teče beseda? Nekateri med vami menda zaznavate, da pišem. Ne samo, da pišem – tudi kak pogovor objavim s kako osebo, ki se mi zdi zanimiva. Obstajajo tudi zabavne prigode z ljudmi, ki se mi ne dajo v obdelavo, čeprav to obljubijo, ampak … saj ni več vredno izgubljati besed, mar ne? Seveda nekateri zdajle menite, da me je vesolje nagradilo prav s predsednikovim privoljenjem za intervju. Ampak ne drži. Vesolje je bilo mnogo bolj velikodušno – ponudilo mi je osebo z ogromno osebno integriteto. Ponudilo mi je … Saj veste, kdo je to? Poročilo sledi …  

Danes je 25. maj. Sedim ob prvi jutranji kavi, ki mi je – mimogrede – ob kuhanju ušla čez. V letu 2018 sem že toliko moderniziran, da namesto jutranjega časopisa ob srebanju vroče, črne tekočine prebiram novice na internetu. Pa seveda Facebook, kaj bi v letu 2018 brez Facebooka.  Danes je 25. maj, Dan mladosti v letu 2018, v letu internetnih novic in v letu Facebooka. Po popiti kavi se bom odpeljal na neko lokalno televizijsko postajo v – skorajda – center Slovenije, za katero me po prvem prebiranju jutranjih novic znova prime, da bi jo poimenoval Zlovenija.  Pričakujem, da bo Facebook danes poln čestitk omladincem. Njih avtorji bodo (bomo) ljudje v srednjih letih, ki se še spominjamo silnih žurov ob nekdanjem Dnevu mladosti. Njih avtorji ne bodo mladi, ker tistih časov ne pomnijo. In njih avtorji ne bodo godrnjači, ki itak v vsaki situaciji najdejo priložnost za pljuvanje po vseh in vsem. Pričakujem nostalgične zapise nas nekdanjih omladincev, pa kako žaljivko retardirancev, ki bodo tudi v take retro-spomine vpletali “rdečo bando krvavih rok”, omenjali Severno Korejo, Kubo ter Venezuelo in podobno. Ampak kaj pa smo omladinci takrat pravzaprav vedeli o politiki? Nikogar od nas niso odpeljali ne na Goli…

Prav poseben dan je bil včeraj. Pa saj je vsak dan poseben, če si ga naredimo, mar ne? Dopoldan sem obiskal okulistično ambulanto v Naklem, kjer sem bil najprej izgubil skorajda še zadnjo trohico potrpežljivosti, saj sem bil navkljub natančno določeni uri na vrsti skorajda uro in pol kasneje. Če k temu dodam še konkreten prepir ene od starejših pacientk in medicinske sestre, me – ob vsej svoji nagnjenosti k živčnosti – menda lažje razumete. Tudi sam sem bil na robu izbruha. Mamca je res težila, to je treba priznati, a bi se tudi medicinska sestra lahko malce bolj brzdala. Sicer pa jo razumem (medicinsko sestro namreč), najbrž bi vsiljivo starejšo gospo sam poslal k vragu že precej hitreje. Vrhunec mojega okulističnega obiska je bil vstop v ordinacijo, kjer mi je nekaj filozofskih govorov privoščila še zdravnica, ampak … o tem kdaj drugič. Skratka – leta so tu, dolga roka pa počasi postaja pravilo … Ob kasnejšem “obisku” Kranja sem si privoščil nakup enega od svojih najpomembnejših delovnih pripomočkov – računalniškega stola. Prigoda iz ene od kranjskih veletrgovin s pohištvom (in ostalo šaro) – v trgovini sedam in preizkušam različne stole. V vsej prostranosti prizorišča od nekod uleti znana pleša…

Saj veste, kako je to: pride jutro, ko se ti vse zazdi lepo. Ptički žvrgolijo pravo melodijo, stare kosti se počutijo spočite, ud(i) spet mlad(i), glava pa odprta za nova spoznanja. In celo ko pogledaš v rani dan, se izza bližnjega gorskega masiva začne kazati pomladansko sonce … Pride dan, ko se preprosto počutiš dobro v svoji koži. Ko si rečeš – k vragu s težavami! Naj se nekam zaletijo tisti, ki so se potuhnili ob nenadnih obrisih uspeha in … v rit še z dolgovi! Takrat, ko se rojeva tako jutro, ko še nebogljeno in nesigurno gleda v svet … takrat spoznaš: več si vreden, kot si dopustiš misliti sam. Ljudje te cenijo, ljudem je všeč tisto, kar počneš. Nehaj že enkrat iskati potrditve na mestih, kjer jih ne moreš dobiti. Znebi se ljudi, ki te vlečejo dol, medtem ko bi tvoj balon rad poletel v neslutene višave in ti pokazal obzorja, o katerih si doslej le bral in poslušal … Na tak dan … te pokliče dekle, ki bi te rado omenilo v televizijski oddaji. Na tak dan … ti izjemne fotografije pošljejo od svetovno znanega govornika. Na tak dan … ti ni neprijetno koga opomniti, da je pred…

Si starš. Boriš se iz dneva v dan. Živiš svoje drame, ker … si mal’ poseben. Ker nisi ovca, ker si volk. Pogosto s svojim delom (s)provociraš ljudi. Jeziš jih s pisanjem. Z glasbo. Z glasom. S pojavo. Ampak kakor pravi moj prijatelj – za dobrim konjem se vedno praši. Podpiraš otroka športnika, v mojem primeru dva. Primanjkuje ti sredstev. Trgaš si od ust, ker si ne dopustiš, da bi te kdo cenil in primerno nagradil. Borbaš z njima, se jeziš, ko jima ne gre. Ampak podpiraš. Motiviraš. Tudi koga kam pošlješ, če tako nanese … Težko je biti športnikov starš. V prejšnji sezoni sem obljubil peš pot od domače dvorane, do dvorane poražene ekipe, če bi otroka končala zmagovito. In sta. In sem pešačil. Od štirih zjutraj, do sedmih zvečer. Dobrih 65 kilometrov. Letos sem obljubil podobno, le razdalja bo krajša. Da bi bila motivacija resnejša, sem obljubil še hujšanje. Slabih deset kilogramov … Onadva pa trenirata. Po svojih močeh. Se jeziš, ker veš, da bi jima lahko šlo bolje. Se živciraš, ker nočeta sprejeti informacij, ki jih dobivata. Iščeš pomoč, iščeš načine. Sprašuješ, bereš, se posvetuješ. Potuješ z njima na tekme. Si vesel tudi za druge fante v ekipi,…

  … za boljš Slovenščino : 1. Ne pišite preveč pogovorno, k’ to čist sux. 2. Vejice naj, bodo tam kamor sodijo. Obstajajo pa tudi, stavki brez vejic. 3. Velike Začetnice Uporabljajte po Pravopisu. 4. Uporabljajte veznike, kateri so pravilni. 5. Pred pisanjem ne pozabite obnoviti pravilno uporabo rodilnika. 6. Ko omenjate dve osebe, uporabljajte dvojino. 7. Popačenke iz drugih jezikov sigurno ne pašejo v lepo slovenščino. 8. Predloga z in s uporabljajte v skladu z pravili. 9. Da nebi kdaj pisali skupaj besed, ki se pišejo na razen, ali na sprotno. 10. Če uporabljate tujke, jih uporabljajte akvaduktno. 11. In ne začenjajte prepogosto začenjati stavka z veznikom ali predlogom. Ker to ni lepo. 12. Pri pisanju pišite tako, da bo to, kar pišete, zapisano za tiste, ki bodo to brali, tako, kot oni pričakujejo; naj jim ne bo nerazumljivo in nejasno, saj tako ne bodo mogli razumeti, kar bi si razumeti želeli, skratka: pišite jasno, poleg tega naj stavki tudi ne bodo predolgi, da ne bodo pretežki – dolžina naj bo samo tolikšna, da pri glasnem branju med enim stavkom ni treba na novo zajeti sape. 13. Pri pisanju ne uporabljajte vulgarnih izrazov, saj lahko vse zajebajo. 14. Starinske…

Na prvi pogled si tipični Kozorog. Daješ vtis, da do cilja stopaš počasi, a z gotovostjo. Ker je Sonce blizu Venere, si prijeten človek, ki ga ima okolica rajši, kot druge kozoroge. Sonce pa je tudi v aspektu z Marsom, kar kaže na to, da rad vzkipiš. Luno imaš v Škorpijonu in kaže na reko čustev, ki se skrivajo v tebi … – fragment iz astrološke karte, ki mi jo je pred dnevi izdelala moja draga tovarišica Romana Kranjc S stavkom iz naslova sem kar pogosto reklamiral svojo knjigo NAGRADA. Že res, da sem prej govoril tudi o napuhu, pohlepu, pohoti, jezi, požrešnosti, zavisti in lenobi – o sedmih smrtnih grehih – a sem jih običajno zgladil prav s svojo vero o tem, kako je v ljudeh vedno prisotno – DOBRO.  Tudi v konkretnem primeru, o katerem bom pisal tokrat, se je pokazalo enako. No, vsaj podobno. O čem govorim? O priliki, ko sem županu kraja, v katerem prebivam, ponudil nekaj izvodov svoje knjige. Saj veste, morda pa bi mu delo prišlo prav pri kakih obiskih dostojanstvenikov od drugod, v predvolilnem boju, ali pa kar tako … ker podpira ustvarjalnost svojih občanov in se veseli njihovih uspehov. Kako se je moja ponudba…

Župan me je klicu, mi je en predlog ponudu: hčerko mi da za ženo če bom mesto prebudu. Hčerko, sem mu reku, sam obdrž – rajš kej dnarja na mizo vrž! Tok kokr hočeš met kravala, tok te bo ta zabava stala … Zgornji citat v bistvu ni citat. Je del besedila pesmi Zvečer v mestu, ki ga je na legendarnem albumu Pesmi sprave izdala skupina Pankrti leta 1985. Pesem mi je padla na pamet ob priliki izdaje moje knjige z naslovom NAGRADA. Zbiranje sponzorskih sredstev pred samim izidom mi ni šlo ravno od rok, ampak … v sili hudič muhe žre. Lukan je našel način, Lukan je zmogel! In tako bo knjiga v nekaj dneh na voljo bralcem. Sem kar ponosen, veste. Ponosen na svoje delo, na odziv bralcev in na svojo sposobnost, da “iz nič” nekaj ustvarim. Pravzaprav sem v tem pogledu pravi alkimist. Sem pa ob tem razmišljal takole – če sem že sam ponosen, je pa mogoče name “ponosen” še kdo, ki bi mu to prav prišlo vsaj v njegovi oportunistični želji politika, da ugaja? Sploh v volilnem letu, v predvolilnem boju? Pretkano sem tako poslal elektronsko sporočilo županu kraja, v katerem prebivam. Saj veste, trdnjavi delavstva, svetilniku…

Dobil sem svoj prvi milijon! Res je, svoj prvi, s številkami dokazljivi milijon. Spodaj v članku bom priložil tudi dokazilo o tem. Najbolj presenetljivo pri vsem skupaj je, da me je doletel nevede. Nisem bil pozoren na številke vse od začetka (norega) decembra. Sicer se spomnim, da sem si takrat želel česa takega, a me je vseeno presenetilo, ko sem danes ugledal številke … Na tem mestu je prav, da povem sledeče – moj prvi milijon je plod izdelka moje domišljije. Težko bi sicer rekel, da je vse v izdelku izključno made by Marko LUKAN, ampak še vedno velja zapisano v prejšnjem stavku. Skratka – nihče ob tem ni bil za nič prikrajšan. Saj vemo, kako gre to v današnjih časih … Sicer pa ob tem razmišljam, da v bistvu sploh ne gre za moj prvi milijon. Gre za več milijonov. V minulem desetletju me je bralo ohohoho več milijonov bralcev, tudi dokazljivo. Upam, da mi po tolikem času in izdelkih ni več potrebno ponavljati, kje vse se da prebrati moje zapise … Ker pa vem, da vas določen odstotek ob zapisanem striže z ušesi, češ Kaj si pa ta model izmišljuje, precejšen procent pa tudi gleda, kako bi porinil palico v moje kolesje (ker…