Oni dan popoldan se mi je mudilo. Opravek tu, obljuba tam, nakupi, razvoz mladičev, načrtovan zmenek … pa je popoldne hitro prekratko. V naglici sem se spustil, kakor prestradan jastreb, iz bloka na parkirišče. Tam pa, že tako precej ubog in ne ravno moj korejec, z na pol spuščeno prednjo levo dušo. A prestradanemu jastrebu taka reč ne vzame zagona.  Drugače povedano – počila mi je guma. Guma na avtu namreč … da ne bi kak poreden bralec/ka dobil kake drugačne ideje 😉 Vanjo se je namreč zapičil šrauf, kakršne človek najde lahko najbrž le v železarskem kraju.  Bulje Nagnjen levo naprej, je korejec z jastrebom za vratom zmogel tistih nekaj sto metrov do najbližje črpalke. Spremljali so ga pogledi, ki so tako zelo značilni za moj domači lovski okoliš. Namreč, tod naokrog se je pri določenih tipih lovcev, ki se zbirajo v gručah pred bloki, z leti razvila navada buljenja. Človek gre, zatopljen v lastna modrovanja, mimo take gruče, ko se nenadoma zave, da ga nekateri ljudje buljijo. Pogledaš jih, pogledaš stran in čez trenutek spet pokukaš v njihovo smer. Oni buljijo. Pogledaš stran, narediš še nekaj korakov – in oni še kar buljijo. Se pelješ z avtom, oni buljijo. Narediš očitno…

Včeraj sem imel posebno nalogo. Meni ljubo nalogo. Iz kraja, v katerem prebivam, sem moral peljati dol do Istre, kjer ima Društvo, v katerem pomagam kot prostovoljec, enega zadnjih otroških letovišč. Takih letovišč, kakršnih je v nekdanji državi mrgolelo. Da ne bo nobenih dvomov, bom uporabil magično besedo – kolonija. Saj se večina nas, ki smo odrasli v socializmu, menda še spominja tistih dni brezskrbnih druženj, prvih ljubezni, skrivnih držanj za roke, ukradenih poljubov … brezskrbnih časov? Pot do istrskega kraja – dobrih 200 kilometrov dolga – je pomenila prvi stik z realnostjo. Zanjo sem porabil reci in piši dobre štiri ure. Nekaj od tega časa je šlo na račun zastojev na primorski avtocesti (Ljubljana – Koper), nekaj tudi na račun čakanja za prestop meje. Ker je bila ob vračanju v nasprotno smer pretočnost slovenskih cest še mnogo slabša, se s to tematiko v tem zapisu ne bi posebej ubadal … So pa vse silne ure v praznem kombiju – v Istro sem namreč potoval sam, nazaj pa z otroki – bile dobra priložnost za razmišljanje. V zadnjih dneh precej razburjanj v “državici” – za trenutek je popustila proti-migrantska histerija – povzročajo napovedi nekih gospodarstvenikov, ki bodo, če se uveljavi spet…

… in ne nekih Realov, Barcelon, Juventusov, Manchestrov, Chelseajev, Bayernov … kakor je popularno danes. Te ljubezni mlajši pač ne bodo mogli razumeti. V osemdesetih letih minulega stoletja (moja najstniška leta) je imel Hajduk odlično ekipo. Takrat še z rdečo zvezdo, simbolom upora, v svojem grbu. V tistem desetletju je bil seveda še v moji državi. Nikoli nisem pomislil, da bi recimo navijal za Olimpijo, ki je tedaj – edina iz Slovenije – igrala v Prvi zvezni ligi. Saj ne znam povedati zakaj, ampak Hajduk je bil zame od nekdaj čaroben. Od Slovencev je – po fantastičnih predstavah Branka Oblaka v desetletju pred tem – v Splitu nekoliko “povohal” beli dres edino Zdenko Iskra. V tistem desetletju je Hajduk osvojil tri naslove pokalnih prvakov Jugoslavije, žal pa se na Poljudu v tem času niso veselili nobenega naslova državnih prvakov. Nisem bil torej … kakor se danes reče … glory-hunter. Trikrat v tistem desetletju so bili Splitčani drugi in tretji v tedaj izredno močni jugoslovanski ligi. Najbližje naslovu so bili pravzaprav prav v prvem letu te dekade; takrat so pod dirigentsko palico legendarnega trenerja Anteja Mladinića Bićeja osvojili drugo mesto za beograjsko Crveno zvezdo, zaostali pa so za pičli dve točki….

Sinoči, tam okrog pol polnoči je bilo, sem šel na balkon. Saj veste, zvezdni utrinki. Gotovo ste kaj slišali, brali o tem v zadnjih dneh. Okrog pol polnoči torej, prej ni šlo. Jbg, moj priljubljeni klub, nekdaj velikan, prej ni končal tekme. Ampak saj – pol polnoči se sliši kar v redu čas za opazovanje nočnega neba in zvezdnih utrinkov. Stal sem tako ob balkonski ograji in vprašujoče zrl v nebo. Opazovanje zvezd me je pogosto zaposlovalo že v otroštvu. Tudi kasneje v mladosti. Kaj pa vem … gledaš tja gor, razmišljaš o prostranstvih vesolja, o smislu življenja in take reči. Tudi sinoči je bilo podobno. Le da sem čakal na zvezdne utrinke. Čakal sem tako pet minut, pa ni bilo nobenega. Nebo je bilo sicer jasno, zvezde lepo vidne. Čakal sem deset minut, utrinka še vedno nobenega. Potem pa sem se spomnil, da je bilo rečeno, da bodo utrinki najbolje vidni tik pred zoro. Pa saj je jasno, da nobenega ne vidim, sem si mislil, ko pa je vražja okolica tako svinjsko razsvetljena. Svetijo ulične svetilke, vozijo avtomobili, v polovici stanovanj gori še luč. Ob tem mi gredo skozi misli pojmi, kot so svetlobno onesnaževanje, zvočna polucija in podobni….

Takole je bilo – 23. marca letos, le nekaj ur pred odločilno finalno tekmo U18 hokejistov Jesenic, sem po svoji stari, dobri (?!?) navadi tako rekoč javno obljubil: 1. pešačenje od Jesenic do Kranja 2. hujšanje s štartne teže (89,3 kg) do teže 80 kg Vse to v primeru, da bi moja dvojčka Domen in Aljaž še drugo leto zapored osvojila naslov državnih prvakov … To be continued….💪💪 Objavil/a Aljaž Lukan dne Petek, 23. marec 2018 S pešačenjem sem enkrat v aprilu opravil in moram priznati, da je bilo letos precej težje, kakor lani od Jesenic do Ljubljane. Najbrž je bila mentalna priprava slabša. Saj veste – Do Kranja? Pih, mala malica! Pa je bil kar resen zalogaj. Z menoj sta s potjo opravila tudi dotična hokejista, eno od deklet ter še nekaj karakterjev in pošteno nas je zdelalo peklensko nedeljsko aprilsko sonce, da o vnetju mišic v naslednjih dneh sploh ne govorim. Kakorkoli že, s pešačenjem sem opravil. Kar se tiče pa hujšanja, pa je bila moja obljuba dana zaradi tega, ker sem na ta način skušal dodatno motivirati oba fanta. Je že tako, da se me v svojih slabih sedemnajstih letih ne spomnita po prav šlank postavi. Resnici na…

Ne … pa saj … na kak dan te vesolje zares preseneti. Ti daruje. Te nagradi. Ampak čeljust ti pa vseeno pade dol. O čem pravzaprav teče beseda? Nekateri med vami menda zaznavate, da pišem. Ne samo, da pišem – tudi kak pogovor objavim s kako osebo, ki se mi zdi zanimiva. Obstajajo tudi zabavne prigode z ljudmi, ki se mi ne dajo v obdelavo, čeprav to obljubijo, ampak … saj ni več vredno izgubljati besed, mar ne? Seveda nekateri zdajle menite, da me je vesolje nagradilo prav s predsednikovim privoljenjem za intervju. Ampak ne drži. Vesolje je bilo mnogo bolj velikodušno – ponudilo mi je osebo z ogromno osebno integriteto. Ponudilo mi je … Saj veste, kdo je to? Poročilo sledi …  

Danes je 25. maj. Sedim ob prvi jutranji kavi, ki mi je – mimogrede – ob kuhanju ušla čez. V letu 2018 sem že toliko moderniziran, da namesto jutranjega časopisa ob srebanju vroče, črne tekočine prebiram novice na internetu. Pa seveda Facebook, kaj bi v letu 2018 brez Facebooka.  Danes je 25. maj, Dan mladosti v letu 2018, v letu internetnih novic in v letu Facebooka. Po popiti kavi se bom odpeljal na neko lokalno televizijsko postajo v – skorajda – center Slovenije, za katero me po prvem prebiranju jutranjih novic znova prime, da bi jo poimenoval Zlovenija.  Pričakujem, da bo Facebook danes poln čestitk omladincem. Njih avtorji bodo (bomo) ljudje v srednjih letih, ki se še spominjamo silnih žurov ob nekdanjem Dnevu mladosti. Njih avtorji ne bodo mladi, ker tistih časov ne pomnijo. In njih avtorji ne bodo godrnjači, ki itak v vsaki situaciji najdejo priložnost za pljuvanje po vseh in vsem. Pričakujem nostalgične zapise nas nekdanjih omladincev, pa kako žaljivko retardirancev, ki bodo tudi v take retro-spomine vpletali “rdečo bando krvavih rok”, omenjali Severno Korejo, Kubo ter Venezuelo in podobno. Ampak kaj pa smo omladinci takrat pravzaprav vedeli o politiki? Nikogar od nas niso odpeljali ne na Goli…

Prav poseben dan je bil včeraj. Pa saj je vsak dan poseben, če si ga naredimo, mar ne? Dopoldan sem obiskal okulistično ambulanto v Naklem, kjer sem bil najprej izgubil skorajda še zadnjo trohico potrpežljivosti, saj sem bil navkljub natančno določeni uri na vrsti skorajda uro in pol kasneje. Če k temu dodam še konkreten prepir ene od starejših pacientk in medicinske sestre, me – ob vsej svoji nagnjenosti k živčnosti – menda lažje razumete. Tudi sam sem bil na robu izbruha. Mamca je res težila, to je treba priznati, a bi se tudi medicinska sestra lahko malce bolj brzdala. Sicer pa jo razumem (medicinsko sestro namreč), najbrž bi vsiljivo starejšo gospo sam poslal k vragu že precej hitreje. Vrhunec mojega okulističnega obiska je bil vstop v ordinacijo, kjer mi je nekaj filozofskih govorov privoščila še zdravnica, ampak … o tem kdaj drugič. Skratka – leta so tu, dolga roka pa počasi postaja pravilo … Ob kasnejšem “obisku” Kranja sem si privoščil nakup enega od svojih najpomembnejših delovnih pripomočkov – računalniškega stola. Prigoda iz ene od kranjskih veletrgovin s pohištvom (in ostalo šaro) – v trgovini sedam in preizkušam različne stole. V vsej prostranosti prizorišča od nekod uleti znana pleša…

Saj veste, kako je to: pride jutro, ko se ti vse zazdi lepo. Ptički žvrgolijo pravo melodijo, stare kosti se počutijo spočite, ud(i) spet mlad(i), glava pa odprta za nova spoznanja. In celo ko pogledaš v rani dan, se izza bližnjega gorskega masiva začne kazati pomladansko sonce … Pride dan, ko se preprosto počutiš dobro v svoji koži. Ko si rečeš – k vragu s težavami! Naj se nekam zaletijo tisti, ki so se potuhnili ob nenadnih obrisih uspeha in … v rit še z dolgovi! Takrat, ko se rojeva tako jutro, ko še nebogljeno in nesigurno gleda v svet … takrat spoznaš: več si vreden, kot si dopustiš misliti sam. Ljudje te cenijo, ljudem je všeč tisto, kar počneš. Nehaj že enkrat iskati potrditve na mestih, kjer jih ne moreš dobiti. Znebi se ljudi, ki te vlečejo dol, medtem ko bi tvoj balon rad poletel v neslutene višave in ti pokazal obzorja, o katerih si doslej le bral in poslušal … Na tak dan … te pokliče dekle, ki bi te rado omenilo v televizijski oddaji. Na tak dan … ti izjemne fotografije pošljejo od svetovno znanega govornika. Na tak dan … ti ni neprijetno koga opomniti, da je pred…

Si starš. Boriš se iz dneva v dan. Živiš svoje drame, ker … si mal’ poseben. Ker nisi ovca, ker si volk. Pogosto s svojim delom (s)provociraš ljudi. Jeziš jih s pisanjem. Z glasbo. Z glasom. S pojavo. Ampak kakor pravi moj prijatelj – za dobrim konjem se vedno praši. Podpiraš otroka športnika, v mojem primeru dva. Primanjkuje ti sredstev. Trgaš si od ust, ker si ne dopustiš, da bi te kdo cenil in primerno nagradil. Borbaš z njima, se jeziš, ko jima ne gre. Ampak podpiraš. Motiviraš. Tudi koga kam pošlješ, če tako nanese … Težko je biti športnikov starš. V prejšnji sezoni sem obljubil peš pot od domače dvorane, do dvorane poražene ekipe, če bi otroka končala zmagovito. In sta. In sem pešačil. Od štirih zjutraj, do sedmih zvečer. Dobrih 65 kilometrov. Letos sem obljubil podobno, le razdalja bo krajša. Da bi bila motivacija resnejša, sem obljubil še hujšanje. Slabih deset kilogramov … Onadva pa trenirata. Po svojih močeh. Se jeziš, ker veš, da bi jima lahko šlo bolje. Se živciraš, ker nočeta sprejeti informacij, ki jih dobivata. Iščeš pomoč, iščeš načine. Sprašuješ, bereš, se posvetuješ. Potuješ z njima na tekme. Si vesel tudi za druge fante v ekipi,…