… če lažem! Naj me gromska strela udari, bes naj me plenta, koklja brcne, pes poščije in hudič vzame! Kuga salamenska naj se me poloti! Naj se mi kost zatakne v grlu, da ne bom več vreden počenega groša! Tudi tristo kosmatih medvedov si me lahko privošči, če govorim neresnico … Krščenmatiček!!! Saprabolt!!! Pravkar sem odprl škatlo s “PIŠKOTI ZA ZAJTRK” (PZZ). In to takimi, z izdelki iz žit in čokolade, Finest bakery, kakor piše na ovitku. S 5 žiti, kakor je tudi označeno … Je že tako, da v teh dneh mislim na poletje, saj bi v svoji starosti še vedno rad impresioniral kako mladenko in je potrebno paziti na postavo. Zdaj, ne julija! Tako da je seveda razumljivo, da vase ne trpam kar tam neke polnomastne čokolade, zrasle v domačih hlevih, polne holesterola, plastičnih vrečk in tastarih, ne-halogenskih žarnic. Vase skušam dati recimo “Piškote za zajtrk” – 20g*; 395 kJ/94 kcal. Ne vem sicer, kaj vse to pomeni, ampak slišati je prima, nobel in shujševalno. Če k temu dodam tudi množico drugih oznak, ki so tudi na embalaži, recimo – manjmasten kakavov prah – potem sem pomirjen. No, pa da ne pozabim: izdelek je brez konzervansov, brez barvil…

Po nekaj tisočletjih je Bog spet pogledal na Zemljo. Ljudje so ponovno postali pohlepni, pokvarjeni in nasilni. Zato je sklenil, da jim da nauk in jih znova večino uniči; podobno, kakor je to enkrat prej že storil – z vesoljnim potopom. Zato je poklical gospoda po imenu Noe. “Še enkrat, tako kakor takrat, boš moral zgraditi barko iz cedrovine. Mora biti 300 laktov dolga, 50 široka in 30 visoka. Na Zemlji bom povzročil drugi vesoljni potop, saj se ljudje niso ničesar naučili. Na barko vzemi tvojo družino, snahe, zete in njihove otroke ter od vsake živalske vrste, ki živi na kopnem, po par – samico in samca. Časa imaš pol leta.” Noe ni bil ravno navdušen; gradnja barke, 40 dni slabega vremena, 150 dni morske bolezni … In vse to skupaj v tesnem prostoru z ženo, brez televizije in interneta! Vendar je bil globoko vdan bogu, zato se je lotil posla. Čez natančno šest mesecev so se nabrali temni, težki oblaki in začelo je deževati kot iz škafa. Bog zavpije: “Noe, kje je barka?” Noe v solzah pogleda proti nebu in pravi: “O moj Gospod, bodi milosten z menoj. Ne veš, kaj si mi naredil!” Bog odgovori: “Ne se hecat,…

Pozdravljeni. Moje ime je Marko Lukan. V zadnjih devetih letih sem na različne načine prisoten v slovenskem hokeju. Bodisi kot starš, zapisnikar, napovedovalec, publicist … in še kaj bi se našlo … sem spremljal od blizu na stotine tekem. Čisto kot preprost obiskovalec/gledalec/navijač pa hokej obiskujem že več, kakor štirideset let. Lahko rečem, da – vsaj solidno – poznam razmere v slovenskem hokeju. Poznam klane, vem kdo koga ne mara, kdo komu meče polena pod noge, kje so problematični starši, kateri trener svojim varovancem lastnoročno kupi pivo. Poznam večino igralcev v vseh kategorijah. Tudi precej staršev, ne le iz domačega okolja. Prav tako poznam večino sodnikov, vem za pomanjkanje le-teh. Poznam njihove tarife, ki – mimogrede – niso prav skromne. Poznam večino funkcionarjev in nasploh spremljevalcev tega čudovitega športa pri nas. In še bi lahko našteval. Marsikaj sem v tem času že videl in doživel. Česa podobnega, kot v nedeljskem poznem popoldnevu v dvorani v Zalogu, pa vseeno še ne … Sprva sem razmišljal, da bi bilo prav in koristno, če bi zadevo najprej prespal. Pa sem si premislil. Prav taka, živa v mojem spominu, je primerna za opis. O čem pišem? V zaloški dvorani sem spremljal dvoboj dveh prvouvrščenih…

Kup enih besed sem v zadnjem dnevu prebral na temo predvajanja dokumentarca o razvoju slovenske heavy metal scene na RTV SLO – Železne stopinje. Največ je bilo ogorčenja, ker je nacionalka – že tako skrit in čisto nič prime time termin – zgrešila še za dodatnih 20 do 25 minut. Tebi nič, meni nič. Ampak taka je žal slovenska realnost. Najprej Prifarski muzikantje in Zvezdana, potem pa … heavy metal. Priznam, jaz sem zaspal. Pozabil na vse skupaj. Naporen dan je bil za menoj in čakal me je nov, enak. Pa ne, da si vsega skupaj ne bi želel ogledati, preprosto mi je … ušlo. K sreči v časih dandanašnjih obstaja možnost ogleda za nazaj, pa sem jo izkoristil danes, po tistem, ko sem se vrnil iz … saj to ni bistveno. Čisto naključno, brez zavedanja, da v tem tednu sledi predvajanje Železnih stopinj, sem imel v zadnjih dneh na svojem Facebook zidu objavljeno eno pesem, ki je – na moje veliko presenečenje – zbrala kar spodobno število všečkov. Saj ne, da je to ravno zelo pomembno, bolj se mi zdi to zgovorno takrat, kadar objavim kako svoje avtorsko delo, intervju, odlomek iz knjige, ali kaj podobnega. Omenjena objava pa je vseeno…

Oni dan popoldan se mi je mudilo. Opravek tu, obljuba tam, nakupi, razvoz mladičev, načrtovan zmenek … pa je popoldne hitro prekratko. V naglici sem se spustil, kakor prestradan jastreb, iz bloka na parkirišče. Tam pa, že tako precej ubog in ne ravno moj korejec, z na pol spuščeno prednjo levo dušo. A prestradanemu jastrebu taka reč ne vzame zagona.  Drugače povedano – počila mi je guma. Guma na avtu namreč … da ne bi kak poreden bralec/ka dobil kake drugačne ideje 😉 Vanjo se je namreč zapičil šrauf, kakršne človek najde lahko najbrž le v železarskem kraju.  Bulje Nagnjen levo naprej, je korejec z jastrebom za vratom zmogel tistih nekaj sto metrov do najbližje črpalke. Spremljali so ga pogledi, ki so tako zelo značilni za moj domači lovski okoliš. Namreč, tod naokrog se je pri določenih tipih lovcev, ki se zbirajo v gručah pred bloki, z leti razvila navada buljenja. Človek gre, zatopljen v lastna modrovanja, mimo take gruče, ko se nenadoma zave, da ga nekateri ljudje buljijo. Pogledaš jih, pogledaš stran in čez trenutek spet pokukaš v njihovo smer. Oni buljijo. Pogledaš stran, narediš še nekaj korakov – in oni še kar buljijo. Se pelješ z avtom, oni buljijo. Narediš očitno…

Včeraj sem imel posebno nalogo. Meni ljubo nalogo. Iz kraja, v katerem prebivam, sem moral peljati dol do Istre, kjer ima Društvo, v katerem pomagam kot prostovoljec, enega zadnjih otroških letovišč. Takih letovišč, kakršnih je v nekdanji državi mrgolelo. Da ne bo nobenih dvomov, bom uporabil magično besedo – kolonija. Saj se večina nas, ki smo odrasli v socializmu, menda še spominja tistih dni brezskrbnih druženj, prvih ljubezni, skrivnih držanj za roke, ukradenih poljubov … brezskrbnih časov? Pot do istrskega kraja – dobrih 200 kilometrov dolga – je pomenila prvi stik z realnostjo. Zanjo sem porabil reci in piši dobre štiri ure. Nekaj od tega časa je šlo na račun zastojev na primorski avtocesti (Ljubljana – Koper), nekaj tudi na račun čakanja za prestop meje. Ker je bila ob vračanju v nasprotno smer pretočnost slovenskih cest še mnogo slabša, se s to tematiko v tem zapisu ne bi posebej ubadal … So pa vse silne ure v praznem kombiju – v Istro sem namreč potoval sam, nazaj pa z otroki – bile dobra priložnost za razmišljanje. V zadnjih dneh precej razburjanj v “državici” – za trenutek je popustila proti-migrantska histerija – povzročajo napovedi nekih gospodarstvenikov, ki bodo, če se uveljavi spet…

… in ne nekih Realov, Barcelon, Juventusov, Manchestrov, Chelseajev, Bayernov … kakor je popularno danes. Te ljubezni mlajši pač ne bodo mogli razumeti. V osemdesetih letih minulega stoletja (moja najstniška leta) je imel Hajduk odlično ekipo. Takrat še z rdečo zvezdo, simbolom upora, v svojem grbu. V tistem desetletju je bil seveda še v moji državi. Nikoli nisem pomislil, da bi recimo navijal za Olimpijo, ki je tedaj – edina iz Slovenije – igrala v Prvi zvezni ligi. Saj ne znam povedati zakaj, ampak Hajduk je bil zame od nekdaj čaroben. Od Slovencev je – po fantastičnih predstavah Branka Oblaka v desetletju pred tem – v Splitu nekoliko “povohal” beli dres edino Zdenko Iskra. V tistem desetletju je Hajduk osvojil tri naslove pokalnih prvakov Jugoslavije, žal pa se na Poljudu v tem času niso veselili nobenega naslova državnih prvakov. Nisem bil torej … kakor se danes reče … glory-hunter. Trikrat v tistem desetletju so bili Splitčani drugi in tretji v tedaj izredno močni jugoslovanski ligi. Najbližje naslovu so bili pravzaprav prav v prvem letu te dekade; takrat so pod dirigentsko palico legendarnega trenerja Anteja Mladinića Bićeja osvojili drugo mesto za beograjsko Crveno zvezdo, zaostali pa so za pičli dve točki….

Sinoči, tam okrog pol polnoči je bilo, sem šel na balkon. Saj veste, zvezdni utrinki. Gotovo ste kaj slišali, brali o tem v zadnjih dneh. Okrog pol polnoči torej, prej ni šlo. Jbg, moj priljubljeni klub, nekdaj velikan, prej ni končal tekme. Ampak saj – pol polnoči se sliši kar v redu čas za opazovanje nočnega neba in zvezdnih utrinkov. Stal sem tako ob balkonski ograji in vprašujoče zrl v nebo. Opazovanje zvezd me je pogosto zaposlovalo že v otroštvu. Tudi kasneje v mladosti. Kaj pa vem … gledaš tja gor, razmišljaš o prostranstvih vesolja, o smislu življenja in take reči. Tudi sinoči je bilo podobno. Le da sem čakal na zvezdne utrinke. Čakal sem tako pet minut, pa ni bilo nobenega. Nebo je bilo sicer jasno, zvezde lepo vidne. Čakal sem deset minut, utrinka še vedno nobenega. Potem pa sem se spomnil, da je bilo rečeno, da bodo utrinki najbolje vidni tik pred zoro. Pa saj je jasno, da nobenega ne vidim, sem si mislil, ko pa je vražja okolica tako svinjsko razsvetljena. Svetijo ulične svetilke, vozijo avtomobili, v polovici stanovanj gori še luč. Ob tem mi gredo skozi misli pojmi, kot so svetlobno onesnaževanje, zvočna polucija in podobni….

Takole je bilo – 23. marca letos, le nekaj ur pred odločilno finalno tekmo U18 hokejistov Jesenic, sem po svoji stari, dobri (?!?) navadi tako rekoč javno obljubil: 1. pešačenje od Jesenic do Kranja 2. hujšanje s štartne teže (89,3 kg) do teže 80 kg Vse to v primeru, da bi moja dvojčka Domen in Aljaž še drugo leto zapored osvojila naslov državnih prvakov … To be continued….💪💪 Objavil/a Aljaž Lukan dne Petek, 23. marec 2018 S pešačenjem sem enkrat v aprilu opravil in moram priznati, da je bilo letos precej težje, kakor lani od Jesenic do Ljubljane. Najbrž je bila mentalna priprava slabša. Saj veste – Do Kranja? Pih, mala malica! Pa je bil kar resen zalogaj. Z menoj sta s potjo opravila tudi dotična hokejista, eno od deklet ter še nekaj karakterjev in pošteno nas je zdelalo peklensko nedeljsko aprilsko sonce, da o vnetju mišic v naslednjih dneh sploh ne govorim. Kakorkoli že, s pešačenjem sem opravil. Kar se tiče pa hujšanja, pa je bila moja obljuba dana zaradi tega, ker sem na ta način skušal dodatno motivirati oba fanta. Je že tako, da se me v svojih slabih sedemnajstih letih ne spomnita po prav šlank postavi. Resnici na…

Ne … pa saj … na kak dan te vesolje zares preseneti. Ti daruje. Te nagradi. Ampak čeljust ti pa vseeno pade dol. O čem pravzaprav teče beseda? Nekateri med vami menda zaznavate, da pišem. Ne samo, da pišem – tudi kak pogovor objavim s kako osebo, ki se mi zdi zanimiva. Obstajajo tudi zabavne prigode z ljudmi, ki se mi ne dajo v obdelavo, čeprav to obljubijo, ampak … saj ni več vredno izgubljati besed, mar ne? Seveda nekateri zdajle menite, da me je vesolje nagradilo prav s predsednikovim privoljenjem za intervju. Ampak ne drži. Vesolje je bilo mnogo bolj velikodušno – ponudilo mi je osebo z ogromno osebno integriteto. Ponudilo mi je … Saj veste, kdo je to? Poročilo sledi …