web analytics

Zdaj sem v najlepših letih

Vsakdo pride v tista leta,
ko mu brki posrebrijo,
in mu jajca dol visijo …

Hm. Hmm …

Zdi se, da besedila one znamenite Avsenikove viže le ne poznam čisto natančno.  Ampak – jebiga – danes je tak dan, da mi je tudi tovrstna mala nedoslednost menda oproščena.

Pravzaprav je takle dan ravno pravi, da se človek ozre na prehojeno pot, prešteje kaj v življenju mu je v pol stoletja uspelo in odmahne z roko ob morebitni misli na spodrsljaje v enakem obdobju. Res je, danes praznujem magičnih petdeset …

Zadnjih deset let so se v mojem življenju dogajali tektonski premiki. Zapustil sem družino, ki sem si jo pred tem ustvaril, s hčerjo in dvojčkoma pa vseeno ohranil soliden odnos. Dvakrat sem se selil, se vsega dal v nekaj projektov, si privoščil tretma(je) v gorenjskih toplicah, prehodil kak kilometer, izdal knjigo, dobil nekaj tatujev …

Odločil sem se tudi, da v tej naši krado-kraciji sodelujem le v najnujnejših ozirih. Nekateri pravijo tej moji odločitvi pogum. Drugi norost. Tretji – lenoba. Ampak to so pač njihove percepcije. Kar se tiče mene, se mi dozdeva, da je to pravzaprav moja edina možnost. Le na ta način lahko za silo ohranjam zdravo pamet, od daleč pa opazujem, kaj večini počne današnji sistem.

Začel sem se dobro zavedati svojih hotenj. In svojih meja. Ne toleriram več, če jih kdo ne spoštuje in upošteva.

Brez panike – 50 let je trajalo, da sem začel izgledati takole dobro … 😛

Iz življenja je odšlo nekaj ljudi, a jih je nekaj tudi prišlo. Za nekatere sem ugotovil, da so bili radi v moji bližini le toliko časa, da so od mene dobili, kar so v tistem trenutku potrebovali. Saj jim ne zamerim, tako pač ravnajo. Drugim je biti moj sopotnik – pretežko. Razumem jih, moja pot ni preprosta. Spet tretjim sem se zameril v trenutku, ko sem tudi zase zahteval del kolača … ker – to pa nikakor ne! Lukan ja dela zastonj (ali pa za drobiž) in z veseljem, ker … rad pomaga. 

S temi zadnjimi ne bom nadaljeval. Tukaj sem in vreden sem svojega denarja … s tem bi se pa strinjali tudi tisti iz prejšnjega odstavka.

Človek pa vedno hrepeni po tistem, česar nima. In tako tudi jaz hrepenim. Po boljšem avtu. Svojem stanovanju. Še več tatujih. Pa s cifro pred ničlami na bančnem računu. Tudi tem, da bi Van Halen s Sammyem Hagarjem posneli novo ploščo. Da bi se Davidu Coverdaleu povrnil glas … In še. In še …

Ampak te reči mi ne bi prinesle sreče.

Srečo mi prinašajo moji bralci, za katere se je izkazalo, da jih ni ravno malo. To me navdaja z neznanskim ponosom. S takim, da se mojih plešastih meter in sedemdeset centimetrov raztegne za kak podplat rock zvezdnikov iz sedemdesetih, ali pa rejverske mladine iz devetdesetih.

Ravno oni dan sem svojim bralcem voščil ob novem letu … in presenečen ugotovil, da sem “pokasiral” več odzivov, kot povprečna, mlada, našpičena in razgaljena bejbika. Mogoče to ni ravno dobro merilo, ampak … mogoče pa tudi je. V današnjih časih, ko ima vsak možnost javnega izražanja, pa naj klati še take traparije, so reakcije na spletnih socialnih omrežjih hočeš – nočeš del naših življenj. Četudi se komu to zdi neumno, ali v čem takem ne želi sodelovati, prej zapisano dejstvo ostaja. In ker nisem klatil kakih neumnosti, nisem pel kakor kak “gorenjski slavček” in nisem pretirano lep … bo najbrž vseeno držalo, da sem ljudem nekoliko pri srcu.

NAJ ZA TRENUTEK ODLOŽI SVOJE DELO IN PRISLUH … eee … PREBERE… vsak, ki mi je letos sledil. Ne bom lagal, da je…

Objavil/a Marko Lukan dne Torek, 31. december 2019

Kakorkoli že, bistveni del sreče v moje življenje pa vseeno prispevajo ljudje, ki mi pustijo, da sem – kar sem. Čeprav jim je včasih zaradi tega menda tudi težko in nerodno. A ostajam v njihovih življenjih, ker se zavedajo, da ni mnogo meni podobnih. Ker me imajo radi točno takega, kakršen sem. In oni ostajajo meni blizu, četudi jih vsak dan ne vidim, ker so … moji.

In vi, dragi moji, ste neusahljiv vir moči in inspiracije zame.

Hvala vam!

Zaradi vas bom vztrajal.

Pa tudi zato, ker

Zdaj sem v najlepših letih,
petdesetih zrelih letih,
prikorakal komaj sem na pol poti,
novih petdeset me lovi …

Bo pa od danes naprej tudi čas, da 

  • mi mladina prepusti sedež na mestnem avtobusu, če ga bom še znal uporabljati
  • se poskusim ušunjati v upokojenske popuste
  • začnem do ekstrema uporabljati letom primerne kletvice, ki so že desetletja outdated (gromska strela, tristo neobritih, bes te plentaj, ježešna, konj v senco rita, krščen matiček, orkafiks, prmejdun, saprabolt …)
  • mulčke prosim, da mi posodobijo aplikacije (kwa sploh je to?)
  • začnem težiti pred blokom, da naša ulica ni avtocesta
  • ob tem, ko se mi cesta zavrti –  ne razmišljam, kaj sem spil, ampak – če sem pozabil vzeti tablete proti pritisku
  • skozi firnke oprezam, kaj dogaja pri sosedih
  • začnem gledat 70’s porniče; soft variante, bolj primerne mojim letom
  • dokončno priznam, da so Frankie Goes to Hollywood moj najljubši bend in si preposlušam njihovo celotno diskografijo (dveh plošč)
  • batalim rock koncerte, na katerih je neznosno glasno in se posvetim resni glasbi
  • dokončno poštekam, da je tazadnja filmska zvezda, v katero sem bil zaljubljen, zdej že 60+ letna mama
  • se s kavča začnem dvigovati previdneje
  • zaznam, kako se nenadoma zavedam, kaj so probiotiki, zdrava hrana in načini za zniževanje holesterola 
  • preidem od razmišljanja o več gibanju do dejanskega miganja dlje kot od kavča do hladilnika
  • začenjam stavke z: “Ko sem bil jaz v tvojih letih …”
  • neham gledat za modnimi oblačili ( v svojih prastarih se počutim izvrstno, so what?)
  • se začnem pogovarjati sam s sabo (bom imel vsaj pametnega sogovornika)
  • se – poleg že zalepljenega telefona – navadim, da ne grem nikamor več brez očal (in kaj, če mi začne namigovat’ kaka mlada z daddy issues, pa tega ne bom videl?)
  • počasi pospravim video-rekorder … menda mi res več ne bo prišel prav
  • spoznam, da še vedno čutim močno potrebo … le tega ne vem, po čem
  • postanem bolj spiritualen (u božjo mater!)
  • brez slabe vesti pozabim na pet stvari dnevno
  • ko se bom pred prijatelji hvalil, da sem v minuli noči trikrat … ne bom izdal, da sem mislil … moral it’ scat
  • začnem moriti s tem, kako hitro čas mineva
  • se sprijaznim z dejstvom, da stvari, ki jih počnem in me ne bolijo – najbrž niso koristne zame
  • se prepustim spoznanju, da v dežju več ne morem plesati (revma!), ampak skrivaj lahko le še jočem
  • in da … kaj sem že hotel povedati?

Yep, heavy metal, baby!

Dodaj odgovor

x
error

Vam je moje pisanje všeč? Pomagajte širiti dober glas, da bo segel v deveto vas :)