web analytics

Norost, imenovana pešačenje od Jesenic do Maribora

Takole je bilo – prejšnjo nedeljo sem končal s – štiri noči dolgo – hojo od Jesenic do Maribora. Malo vas je, ki ne veste, čemu je bila namenjena. Če pa vseeno kdo tak med bralci je, pa še enkrat povem: tako pot sem opravil na čast mojima dvojčkoma, ki sta v finalu državnega prvenstva v hokeju na ledu (v kategoriji U18) pomagala premagati mariborske Lisjake.

Zadevo sem prvič opravil pred dvema letoma in jo poimenoval Champions Walk. Tistikrat sta dvojčka s soigralci osvojila kadetski naslov državnih prvakov proti Olimpiji (zanju prvi!) in potrebno je bilo opraviti s potjo od Podmežakle do Tivolija. Marsikdo je menil, da sem obljubil zadevo, ki je ne bom izpeljal, pa sem vseeno jo. Zadevo sem lepo popisal v temle članku: KLIK. Vse skupaj je privleklo tudi nekaj interesa medijev, samo pot pa je online spremljalo lepo število podpornikov …

V dneh po hoji do Ljubljane, sem bil praktično nepokreten. Tudi, ko sem ležal na kavču, sem bil nesposoben malenkostno premakniti nogo, da o kakem obračanju sploh ne govorim … tako zelo so me bolele vse mišice. Menda sem takrat izjavil, da česa podobno neumnega ne bom storil nikoli več.

Potem pa sta lani dvojčka v finalu mladinskega DP premagala kranjski Triglav in foter je pozabil na svojo obljubo. Kranj? Pih, do tja zmorem po eni nogi … Ni šlo po eni nogi, ampak dejansko kar z muko, ampak vse je bilo lažje, ker sta me na poti ves čas spremljala tudi dvojčka.

Letos je prišlo presenetljivo finale proti Lisjakom. Tri tekme, dve zmagi, naslov državnih prvakov in nenaden preblisk zavedanja o tem, kam bo treba peš tokrat …

Vrag je odnesel šalo, ko sem spoznal, da bo tudi teoretično za tako pot potrebnih nekaj dni, ki pa jih tokrat pred koncem junija preprosto nisem imel na voljo. S prejšnjima dvema pohodoma sem namreč opravil aprila. Prav nežno sem se lotil prirpav na tokratni Champions Walk in upal, da se bo vse izteklo OK … pa se ni. Dejansko se je cela zamišljena shema, ki je vključevala avtodom, medicinsko oskrbo … sesedla pičlih 36 ur pred napovedanim začetkom odiseje. Organizacijski fiasko (za katerega sem bil odgovoren sam), znanci in nenazadnje zvezde … vse mi je odsvetovalo pot.

Ampak jaz sem kozorog. Capricorn as fuck, kot je dejala ena od mojih znank.

Prva noč

In tako sem se ob tem, ko je počasi, počasi jela ugašati ekstremno vroča sreda, odpravil na sprehodek. Od Podmežakle do Kašarije sta me spremljala tudi sestra in njen Dejan, že v prvih kilometrih pa nas je prestreglo kar lepo število Jeseničanov z izrazi podpore v stilu: Tis ja total zmešan, ampak svaka čast.

Od Sela naprej sem šel sam. Kasneje sem ugotovil, da sem šel mimo hiše Gorazda Hitija, ampak o tem kasneje. Ob treh ponoči – štartal pa sem ob sedmih zvečer – sem prihodil do Kranja, kjer sem imel prvo zaresno krizo. Bolelo me je namreč vse telo, počutil sem se popolnoma izčrpanega.

Po slabe pol ure postanka je začela delovati moja trma. V rahitičnem stilu – vmes so se mišice ohladile – sem skušal nadaljevati s svojo potjo. Tja do Planine, kranjske četrti, sem bil najbrž videti kot kak devetdesetletnik, tako da se me ni ustrašila niti priložnostna

Podgana

ki mi je prečila pot pred Kokrškim mostom. O tej podgani pravzaprav nimam povedati ničesar drugega, kot da je ne maram, ampak enako velja za milijone njenih žlahtnic. Fuj! Je pa primerna za podnaslov, mar ne?  😉  😀  😎

Dalje … ob pol petih sem bil na črpalki v Šenčurju in dejansko sem se počutil tako slabo, da sem razmišljal o tem, da bi se ulegel nekam hkraj’ in čakal do šestih, ko sem imel dogovorjen servisni obisk (hrana, pijača, rama za plakanje …). Ampak trma ni pustila. Kar hodi, je rekla, do šestih je še ura in pol, z marsikaterim kilometrom lahko opraviš tačas. In sem hodil. Do sedmih, kajti moja servisna služba ni bila ravno točna. Nekateri od – v jutranje službe hitečih – mimovozečih so mi hupali in kasneje sem ugotovil, da je šlo dejansko za znance, tako iz hokejskih vrst, kakor tudi širše  😉  Ob sedmih zjutraj sem se na črpalki v Komendi sesedel v servisni avto, ki ga je pripeljala Rosana in nisem bil več sposoben niti prekleti svoje neumne odločitve. Vzel sem dva painkillerja. Po skoraj uro trajajoči pavzi so mišice na mojem zdelanem – skoraj – petdesetletnem truplu dajale občutek tonskih betonskih blokov, ampak po kakem kilometru sem že ujel svoj – ne ravno počasen – ritem. Pot do Kamnika je trajala še dobri dve uri, v najtoplejšem dnevu prejšnjega tedna pa me je sonce v plešo žgalo neusmiljeno tudi že med osmo in deseto uro.

Kamnik

V Kamniku sem se parkiral v hostel Pod Skalo. Dejansko sem bolj padel v posteljo in to v sobi, kjer je bilo osem ležišč, meni pa jo je prijazno osebje dalo v ekskluzivno uporabo. Po tuširanju, ki je tako zelo pasalo, sem bil potreben še kake masaže, protibolečinske kreme itd … Nisem si namreč mogel privoščiti, da zvečer (in v naslednjih dneh) ne bi bil sposoben stopiti na noge, kot je bil to primer po pešačenju od Jesenic do Ljubljane dve leti prej. Da me je bolelo vse telo, vam najbrž ni potrebno več razlagati; je pa to veljalo še ves teden naprej.

Pozno popoldan me je obiskala lokalna kamniška maserska legenda s primernim hokejskim priimkom: Petra Tičar. Človek bi ji takole čez prst pripisal kakih 28 let in v kakem drugem stanju bi se samcu moje sorte hudičevo zasvetile oči … tistihmal pa je v njih tlela le še uboga iskra. Zgovorna Petra je poskrbela, da je bilo kaki dve uri kasneje moje telo spet sposobno gibanja, tako da sem se ob približno pol desetih zvečer, po obilni dozi močne črne kave, poln optimizma napotil iz Kamnika v smeri Tuhinjske doline. Moj etapni cilj je bil

Vransko

Ves večer – v dobrih dvajsetih minutah po štartu se je stemnilo – se je s štajerske strani bliskalo. Kasneje sem izvedel, da so bila tam huda neurja, ampak kar se tiče mene, je bilo v daljavi videti le light-show. Hodil sem, hodil in hodil v trdi temi, a sem vseeno uspel opaziti, kako lepo urejeno imajo v tistih krajih infrastrukturo. Pločnik me je spremljal tudi na delih poti, kjer ga človek ne bi ravno pričakoval; avtobusna postajališča, ki sem jih precejkrat izkoristil za 5-minutni postanek in smiljenje samemu sebi, pa so lično lesena in predvsem – ohranjena. Ni tu sledi o kakih grafitih, demoliranih sediščih, razbitih tablah z voznim redom …

Petra Tičar, motoristka, mama, lastnica papirnice in kamniška maserska legenda

Še naprej se je zlovešče bliskalo s štajerske strani in ko sem prispel do črpalke pod hribom, ki v moji domišljiji ločuje Gorenjsko od Štajerske, sem hudičevo razmišljal, ali je bolje počakati, da prihajajoče neurje mine, ali pa trmasto vztrajati, pa kar bo … bo. Od nekod je tekla voda, tako da je bila črpalka in njena okolica vsa pod vodo. Stikal sem tam naokrog, a vira vode, s katerim bi napolnil tudi svoja že dodobra izpraznjena bidona, nisem našel. V zvezi s poplavo sem se spomnil tudi na svoje delo na Jeseničanu, kjer v kroniki pogosto poročam o podobnih neprijetnostih. In ko sem ravno razmišljal o kroniki, sam pa sem ob enih ponoči stikal okrog zaprte črpalke, je odločitev o nadaljevanju hitro padla. Kdo bo razlagal morebitnim varnostnikom (ali pa policistom), kaj počnem tam, namesto da bi se stiskal s kako prelestno deklico nekje v klimatiziranem prostoru?

Na vrh samega klanca sem prišel nekako v 15ih minutah. Zgoraj pa … veter, bliskanje, debele kaplje … Kaj pa sem mogel, tam zavetja ni. Jel sem se spuščati po cesti navzdol, opazoval sem efekte z nevihtnega koncerta nekje na Štajerskem, a mene neurje k sreči ni zadelo.

Spet sem hodil, hodil in hodil. Opremljen sem bil z dvema naglavnima svetilkama, človek pa v raznih gozdnatih predelih ves čas opaža, kako ga od tod in tam opazujeta po dve “lučki”, občasno tudi več.

Ni panike, človek se vsega navadi, tudi tega, da so pač ponoči aktivne po gozdovih in travnikih živali …

Bolj moteči so zvoki, zaradi česar se osamljeni popotnik ves čas nehote ozira … jbg, ne bi mi bilo kul, če bi prilomastil kak tiranozaver, pa tudi zvoki bližajočega se neurja pospremljeni z light-showom, niso ravno prijetna popotnica.

Ampak v silnih trenutkih samote človek neverjetno bistro razmišlja. Ugotovil sem, da mi je res kul in se mi za nočne zvoke gladko *ebe, če si dam na ušesa slušalke in strahovito raspalim kako Still of the night.

Do take ugotovitve sem sicer prišel že prvo noč. Med hojo od Kamnika proti Štajerski pa mi je na pamet padla izboljšana različica ideje; če je glasen rock kul meni, bo pa morebiti tudi mojim nočnim prijateljčkom. In sem si dal duška. Kriki, ki so parali Tuhinjsko dolino, so skalili nočni mir marsikateri košuti, pa tudi mama ježevka je s sebe nagnala ata ježa … s čimer sem ga najbrž rešil marsikatere poškodbe. Ne znam si namreč predstavljati občutka, ko ga resno na*ebeš vsakič, ko porineš …  😉

Ampak eto ti ga na … ravno sem naštudiral znamenito rock epopejo z naslovom Stormbringer, ko mi je sredi štajersko-tuhinjske noči uletel policijski avto. Pošteno sem se ga ustrašil, zamaknjen v svoje prepevanje.

Osvetljen sem bil kot novoletna jelka, policista pa sta seveda pičila mimo mene … in se vrnila nazaj čez pol minute. Že sem tuhtal kateri veper me je prijavil zaradi kaljenja nočnega reda in miru, ko sem z olajšanjem prepoznal policista. Znanec je sledil moji dogodivščini tudi pred tem, na nočni službi pa me je – saj veste: kontrola! – našel stedi Tuhinjske doline in me vprašal, če kaj potrebujem.

Vesel sem bil obiska, ampak ne da bi se spomnil, da nujno potrebujem vodo, sem pomoč zavrnil. Prijazni mož se je odpeljal, jaz pa sem nadaljeval pot proti Vranskemu …

Na staro glavno cesto sem prišel nekaj čez štiri zjutraj. Sedel sem na avtobusno postajo in se nenadoma jel počutiti zelo slabo. Nameraval sem hoditi še vsaj šest ur in treba je bilo vzeti pot pod noge. Slabemu počutju nabkljub sem se zagrizel v cesto in … se zbudil na Petrolovi črpalki na Vranskem. Ni šlo več. Ekstremna izpraznjenost, ki jo poznajo tudi vrhunski kolesarji, kombinirana s pomanjkanjem vode (le dva bidona vode za celo noč hribovja) je botrovala, da sem se očitno sesedel na klopci zaprte črpalke.

Zjutraj se je kot privid spet pojavila moja dobra vila – Rosana. Spet se je naposlušala jadikovanja, a stoično vse prenesla, me nafutrala in napojila, Marko pa je po kar nekaj urah počitka nadaljeval s potjo. V znova vročem dnevu sem zmogel še do Latkove vasi, čeprav sem si potihoma želel priti do Celja.

Jezovški

so ti eni čudni patroni, v naših krajih bi rekli, da so vredni svojega denarja. Letošnji Champions Walk ni bil moja prva izkušnja z družino, saj modele poznam že kar nekaj let. Nenazadnje je njihov Žan, zdajšnji igralec tradicionalnega jeseniškega rivala, ki ga tukaj po nepotrebnem ne bom oglaševal, kar nekaj sezon prebil tudi v rdečem jeseniškem dresu. V nekaterih pogledih bi lahko rekel, da je vzor tudi mojima dvojčkoma.

Jezovški so zame skrbeli kraljevsko!

Jezovški so po drugi prehojeni noči zame poskrbeli kraljevsko! Ni manjkalo pripomb, da sem res zmešan, ampak vse v duhu dobre volje in pripravljenosti na pomoč. Žana sem za tistih nekaj dnevnih ur celo izselil iz njegove lastne sobe, da sem lahko imel mir.

Vnovič me je obiskala maserka, tokrat moja gorenjska znanka Biba, ki se je s sinom ravno tistega dne – na mojo veliko srečo – vračala iz toplic. Moje noge so bile videti kot tolsto gojene krače prekmurskega odojka, pa sam nisem vedel, ali me bolj bolijo žulji, otekli podplati, mišice, ali kaj četrtega, petega …

Našla me je v hladilnici bivše gostilne, stuširanega, prizadetega in … k’o od majke rođenog.

Na, zdej te pa lahko še kresnem, je v smehu rekla. Od kresovanja seveda ni bilo nič, Lukan je bil preprosto podoben tetraplegiku. Nova doza masaže samih bolečin sicer ni izničila, je pa prav gotovo pomagala, da sem še tretji večer zapored zakoračil usodi nasproti. Jeze so poskrbeli še za kosilo-večerjo po mojih željah, moji gorenjski duši pa je teknilo tudi njihovo ogorčenje nad mojo idejo o tem, da bi rad plačal za vso dobroto. Zvečer so me spet dostavili na izhodišče v Latkovo vas in mi ob tem pokazali, kje bi lahko prihranil kakih 6-7 kilometrov glede na mojo začrtano traso.

Tretja noč

Že res, da so mi pokazali, ampak … ponoči so vse hiše črne. Sploh v krajih, v katerih sem bil prvič. Navodila so bila sicer dokaj preprosta in razumljiva, le na enem križišču je bilo potrebno skreniti s prednostne ceste. V temi noči sem to storil eno križišče prezgodaj in kar dolgo je trajalo, da sem ugotovil svojo zmoto. Prečkal sem namreč štajersko avtocesto in dojel, da hodim v smeri proti Pirešici … torej Velenju. To pa ni bila prava smer. Izgubil sem kake tričetrt ure in izničil bližnjico, ampak na koncu sem le našel domovanje Jezovškov. Le-ti so me potem že v trdi nči spremljali dobršen del poti do tja, od koder več ne morem zgrešiti.

Spet je sledila nočna hoja skozi neznane gozdnate predele, le da se je tu že prej znanim težavam z bolečinami in žulji pridružilo še nekaj strmih hribov. In kakor je bilo treba gristi kolena hodeč v hrib navzgor, tako me je neslo na gobec ob hoji navzdol. Ob treh ponoči sem se sesedel na avtobusni postaji v Vojniku. Mislim, da me je tam pri življenju držala le še čista trma, zavest ni več funkcionirala normalno. Tudi mraz – ali pa se je le meni zdelo tako? – na moje počutje ni deloval blagodejno. Noge sem imel krvave od hoje navzdol, počenih žuljev in nabijanja v copate, da mi je izza nohtov pricurljala rdeča življenjska tekočina. Zdelo se je, da mi bo odstopil noht na levem palcu, ki je nenadoma postal ves črn, a sem ga povil z medicinskim selotejpom, da sem pot lahko nadaljeval. Sredi noči sem poklical Ano, najmlajšo Jezovškovo in čez petnajst minut dobil vročo kavo in sendviče, v avtu pa sem se tudi pošteno ogrel.

Ana je kasneje povedala, da me je hotela kar odpeljati, tako slabo sem bil videti. Najbrž je imela v mislih domačo oskrbo, ampak … za modele, kakršen sem jaz, je primerna ustanova prav tam, v Vojniku. Ampak Lukan gre. Ob pol petih zjutraj sem bil v Frankolovem, potem pa me je prava muka šele čakala. Kilometri in kilometri vzpona (vsaj meni se je tako dozdevalo) so si podajali roke in ko sem se ob sedmih zjutraj jel spuščati proti Zrečam, je delala le še avtomatika.

V avtu sem zlezel skupaj in verjetno bi se vse skupaj končalo klavrno, če me ne bi sredi resnejšega komiranja klicala Alenka, chief executive od Mednarodnega hokejskega kampa bratov Hiti, ki se je imel dogajati v Mariboru v prihodnjih dneh in na katerem bi s svojim znanjem skušal sodelovati. Ne nazadnje pa sta bila tja povabljena tudi dvojčka Lukan.

Ženska pač zna izbrati čas, ko te pokliče!  😀  Kakorkoli že, skupaj z Rosanino kuhinjo (res je, ženska se je pojavila tudi to jutro!) je zadostovalo, da sem zmogel še tistih nekaj kilometrov skozi Zreče do Slovenskih konjic.

Zadnja etapa

Tudi v Konjicah je šlo za precejšnje odstopanje od načrtov, saj sem si želel priti do Slovenske Bistrice. Žal ni šlo dlje od Konjic. Tam naj bi me prevzel nek meni neznan možakar, me prepeljal do hotela v Framu in … No, ostanimo pri tem. Res se je – kdo ve kdaj – pojavil, moja trudna glava pa je po treh prehojenih nočeh počivala na mizi klopce ob bencinskem sevisu.

Gremo, gremo, alo hitro, gremo … je začelo nekaj vpiti in preden sem se sploh dodobra ozavestil, sem že sedel v avtu nervoznega dirkača, ki me je v rekordnem času dostavil v neko gostišče v Framu. Tam je dobesedno zmetal iz prtljažnika robo (oblačila, prehranski dodatki, higienski pripomočki, zdravila …), ki mi je z Rosanino pomočjo sledila že vse od Gorenjske, nekaj prišepnil natakarici, ki je zunaj na terasi nonšalantno čikala in pila kavo ter se po hitrem postopku odpeljal.

Si res hodil vse od Jesenic? je vprašala. Tiho sem prikimal.

Pa ti si ja fukjen, je dodala in sedla nazaj k svoji kavi. Znesi si te tvojo robo gor f sobo, jaz te pa bom prijavila. 

In sva opravila. Priznam, fukjen sem bil toliko, da sem zaspal brez tuširanja, pozno popoldan pa me je zbudila šele gospa Hitijeva, ki je ob prihodu v Maribor spotoma prišla pogledat še pacienta. Eee … torej – mene. Skupaj z Lisjaki smo namreč nameravali ob priliki začetega Mednarodnega kampa bratov Hiti narediti nekaj pompa v reklamne namene. Mariborčani so pripravili tudi sprejem za naslednje dopoldne.

Rosana, ta moja dobra duša, brez katere bi prav gotovo poti ne zmogel opraviti, me je v večernih urah dostavila nazaj v Konjice. Sedem ur *ebenih vzponov in spustov s štajerskih gričev sem potreboval, da sem prišel skozi Slovensko Bistrico nazaj do Frama in dejansko sem se spraševal, čemu je vse to potrebno. Kdor se je kdaj tam vozil, bo vedel, da imajo nekateri posamezni odseki ceste tudi po 18% nagib, kar mi je res vzelo ogromno moči.

Tega nemara še nisem povedal: jutra, ko se poleti začne daniti, ne dosti po četrti zjutraj, so nekaj najlepšega, kar človek lahko izkusi. Ko si ravno dovolj utrujen, da več ne veš, ali si živ, ali pa le še lebdiš z dušo tam naokrog, hkrati pa se prikaže prvi sij jutranjega sonca, je čas, ko se človeku misli povsem zbistrijo, ko sklene določene stvari, razjasni svoje delovanje in …. blablablabla. Saj dojamete: čudovito!!!

Se pravi – Konjice, Bistrica, Fram, Radizel, Rapunzel, Hoče in ostali primestni mariborski okoliši, so mi dali pospeška. Povem pa pošteno: šest painkillerjev je bilo potrebnih v tisti noči, da sem lahko hodil, čeprav je farmacevt zabičal, da lahko na dan vzamem maksimalno tri. Medtem ko so mariborski mafijci, ponočnjaki ter ostali veseljaki v ranem jutru obiskovali pekarno v Hočah, iz katere je mamljivo dišalo, sem sam zbiral še zadnje atome moči pred dokončnim naskokom na štajersko prestolnico. Včasih sem v trenutkih izredne utrujenosti rad rekel, da takrat ne bi niti Pamele Anderson, če bi mi jo po kakem naključju ponudila, ampak gospa BayFrača se je medtem že postarala, mladih pa več ne poznam.

Utrujenosti navkljub sem nekaj čez osmo zjutraj le prikorakal do table, na kateri je pisalo

Prevzela so me čustva, zaradi katerih so mimovozeči Štajerci imeli priliko videti jokajočega plešca. Nejeverno sem tudi buljil v telefon, ko sem ugotovil, koliko ljudi mi je v nekaj minutah čestitalo. Saj se mi je zdelo nadvse nobel, nič ne skrivam, ampak … vseeno sem bil osupel.

Čakalo me je še nekaj kilometrov poti do mariborske Ledne dvorane in … slabe štiri ure trajajoča zevajoča luknja, zaradi katere se nisem mogel spraviti ne v hotel na spanje, ne iz superg, ne spiti kakega mrzlega piva, ki bi mi še kako teknilo. Napovedan sprejem je bil namreč začrtan za dvanajsto uro, jaz pa sem bil nekaj ur prehiter.

Čez dobre pol ure sem se privlekel do dvorane, čeprav moram priznati, da me v tistih minutah ni bolela nobena stvar, tako poln sem bil zadovoljstva spričo zmage nad samim sabo. Zadnje metre do hotela Tabor sem celo pretekel, kar je ovekovečila prej omenjena Alenka Hiti:

Ob dvanajstih smo, dogovoru primerno, izvedli prihod pred dvorano  😉 Medijev, ki so jih vabili mariborski Lisjaki, ni bilo na spregled. Ne skrivam, malce sem bil razočaran, saj bi jim imel povedati marsikaj zanimivega, kar bi lahko koristilo Lisjakom, ki seveda v mestu pod Pohorjem živijo v senci nogometa. Koristilo bi tudi Mednarodnemu kampu bratov Hiti, ki je s svojo množično udeležbo in ugledno trenersko ekipo (Švedska, Slovaška, Severna irska, Slovenija) prav gotovo najboljši v tem delu Evrope. Oboji, Lisjaki in “Hitijevci” so mi ob priložnosti podarili tudi spominska dresa, ki sem ju bil zelo vesel. In nenazadnje, koristilo bi – vsaj v reklamnem smislu – tudi jeseniškemu hokeju, ki se vsakih par let ubada z enakimi problemi. Kaka spodbudna, čeprav odštekana novica s tem v zvezi, pa tudi ne bi mogla biti odveč, mar ne?

Ko sam delam prispevke, intervjuje … celo tale zapis, ki ste mu pravkar prišli skorajda do konca, vedno delam zgodbe. A zdi se, da domači mediji v samozadostnosti svojih udobnih služb, zgodbe ne vidijo niti takrat, ko jim jo prineseš na nos. Ne bi hotel omenjati komu vse sem dogodivščino želel predstaviti, saj bi kaj hitro lahko izpadlo, da sem si po nepotrebnem želel pozornosti, a … stavek dokončajte sami.

Konec koncev pa sem s slabih 200 kilometrov dolgim pohodom želel svojima fantoma dokazati le eno reč – človek lahko doseže vse, če si le zares dovolj močno želi (in temu podredi vse svoje bitje ter delovanje). Tudi če (in kadar) mu okoliščine niso naklonjene!

Preden pa povsem zaključim, povem le še naslednji podatek – eden od dvojčkov je nekaj malega igral tudi v finalu mednarodne U20 lige proti madžarski ekipi iz Szekesfehervarja. Vem, kako neumno bo slišati, ampak v določenem pogledu sem bil vesel, da so Železarji v omenjenem finalu klecnili. Od Maribora do Szekesfehervarja je namreč le še malenkostnih 350 kilometrov …  😉

Kakorkoli že, javno izjavljam, da sem s tem tovrstno udejstvovanje zaključil. Kako bom proslavil morebitne nadaljnje uspehe svojih hokejistov (če se bosta s tem športom še ukvarjala), pa bom še hudičevo premislil.

Čisto na koncu pa bi se rad zahvalil še enkrat naslednjim ljudem, brez katerih svoje norosti prav gotovo ne bi zaključil:

  • Rosana Stojanović
  • Gregor Kirsch (proteini.si)
  • Petra Tičar
  • družina Jezovšek
  • Biba Faganel
  • Alenka Hiti
  • dvojčka Domen in Aljaž
  • skupini Whitesnake
  • Lisjaki Maribor
  • ter vsem, ki ste me na tej odisejadi spremljali, me bodrili, komentirali, pošiljali spodbudne impulze in kakorkoli drugače podpirali

Marko ‘ma vas rad!


Dodaj odgovor

error

Vam je moje pisanje všeč? Pomagajte širiti dober glas, da bo segel v deveto vas :)