web analytics

BelaKača in Gluhi Leopard

Ta moja obsesija z belimi kačami je zdaj že prav znana. Jasna. Javna. Preden pa vas, dragi bralci, odbijem od branja, ker … brrr … kač pa res ne prenašamo, vas potolažim – tole ni članek o zoprnih mrzlokrvnih plazilcih. Kač se tudi sam preklemansko bojim in … ja, točno – brrr …

Ampak zakaj potem tak naslov?

Zato, ker sem si imel priložnost v Milanu ogledati koncert skupine Whitesnake (Belakača), ki mu je sledil še tisti skupine Def Leppard (Gluhi Leopard).

Jutranja scena v Ljubljani je bila dogodku primerna – kopica v črno oblečenih rockerjev, nekaj prelestnih deklic in jaz – v papučah. Saj sem imel primerno opremo za maškarado s seboj, ampak … dan, ki je sramežljivo pričenjal pogledovati na kotlino v središču državice, je po napovedih meteorologov imel biti strašansko vroč. In zakaj bi takle ata, v kakršnega sem se v zadnjih desetletjih prelevil, želel svoja nežna stopalca ves dan tenstati v bulerjih? No, zakaj? Vam rečem – papuče rocks!

In tako se ti mi nabijemo na avtobuse. Tri. Trije avtobusi rocka željnih, piva žejnih in kdo ve česa še vse potrebnih rockeric in rockerjev, je z agencijo Koncerti.net odpotovalo tistega jutra proti svetovni prestolnici mode. Smotan in godrnjajoč, kakor znam biti, me je že takoj v začetku motilo, da moj sedež nima roča. Ker, kam vraga bom pa naslonil svojo – od silnega tipkanja utrujeno – roko, dogodku primerno ozaljšano s kilogramom železja? Iz zadrege mi je pomagalo prijazno dekle, ki me je na licu mesta podučilo, kako se pričara roč izpod sedeža. Ne zadnjič tisti dan  sem se počutil zelo neumno, ampak za pomoč sem bil pa hvaležen. Zelo hvaležen.

Ne bi bralcev utrujal s podrobnostmi o tem, koliko modrosti sem bil lahko izvedel od nekaterih senior-rockerjev na avtobusu, naj sem jih bil željan, ali ne. Pot v prijetno klimatiziranem vozilu je minila hitro in dobrih 500 kilometrov smo prevozili, kot bi mignil … ma vraga, vlekla se je k’o čreva! In če ne bi takole na 30 cm od mene sedela glasna dekliška druščina, štosev pokala in vmes kakega spila, bi pošteno moral povedati, da sem se strašansko dolgočasil.

Prav dosti v tisto smer sicer nisem gledal, vseeno sem bil v ženski družbi. Pa tudi manire uglajenega gospoda, med kakršne se prištevam, mi kaj takega ne bi dovolile …

Nekaj malega vseeno sem. Škilil namreč, priznam. In bolj sem škilil, bolj se mi je dozdevalo, da tam en obraz, sicer varno skrit za sončnimi očali, pa poznam …

Tuhtal sem in tuhtal, suval svojo spremljevalko s komolci (a je tistole ona, saj veš, tista znana …), bolj sem bil gotov: ona je!

In res je bila. Kasneje v dnevu se je izkazala za prav nič zvezdniško, za čisto priljudno in down-to-earth bejbo. Ampak pustimo zdaj dotično pri miru, v nasprotnem se ji bo ves dan kolcalo.

V Milanu je bilo peklensko! In na tem mestu se koncerta rockerjev sploh še lotil nisem. Govorim o temperaturah, ki jih moja vampirsko-eskimska pojava ne prenaša ravno najbolje. V prid ne-prenašanju vročine ni šlo niti dejstvo, da smo v Milano prispeli reci-in-piši pet ur pred napovedanim pričetkom koncerta, pa sem se moral nekoliko potikati po bližnjem trgovskem centru. Vsaj ta je bil prijetno ohlajen, pa tudi mičnih pripadnic sosednjega naroda se tamkaj ni manjkalo. Ampak saj veste, nisem prav dosti buljil, vseeno sem bil v ženski družbi …

Potem pa končno koncert. Veselil sem se, neznansko veselil. Belokačni pevec je že desetletja eden od mojih idolov in ob takih priložnostih preprosto pozabim na svoja leta. Kar se omenjenega tiče, pa je imel v zadnjih dveh letih precej težav z osteoporozo. Gospod je na pragu sedemdesetih in prav radoveden sem bil, kako bo videti njegovo gibanje. Javna skrivnost je tudi, da so njegove neverjetne glasovne sposobnosti iz minulih desetletij šle rakom žvižgat, čeprav skupina zadeve na koncertih bolj ali manj uspešno prikrije s petjem ostalih članov benda. Tisti znameniti »Make some fuckin’ noise« pa Coverdale tudi še zmore. Ampak takole bom rekel: kar solze so mi šle na oči, ko sem videl, kako se pevec trudi, pa tistih glasov, po katerih je njegova kariera znamenita, več ni in ni od nikoder. In to govorim resno: solze. Saj sem se v temi koncerta lahko zakamufliral in zadeve ni bilo videti, ampak …

Kapo pa dol pevčevemu trudu ter celotni skupini, ki je polno milansko dvorano tako napolnila z zvokom, da so mi šle pokonci tudi tiste kocine, ki jih že davno nimam več. Whitesnake preprosto obvladajo! Njihov skrajšan repertoar je ponudil prerez največjih uspešnic skupine skozi desetletja, zraven pa so predstavili nekaj malega glasbe tudi z nove plošče. Saj sem pogrešal kako pesem, ne bom skrival, ampak … v dobro uro pač vse skupaj ne gre.

Obregnil bi se pa ob nekaj drugega in bom pri tem kar direkten: že res, da so bili Whitesnake gostujoči bend na koncertu skupine Def Leppard, ampak … razlika v ozvočenju ene in druge skupine je bila pa prehuda.  Najbrž tudi »polnost« zvoka, ki ga Whitesnake sproducirajo, doda nekaj k občasnemu občutku hreščanja sicer lepo akustične dvorane, ampak … tega pač ni bilo zaznati ob kasnejšem nastopu Def Leppardov, ki pa je bil še precej glasnejši.

Ko smo pa ravno pri tem … pred leti sem si nekoč na dirkališču v Zeltwegu ogledal podobno zadevo. Tam so bili glavne zvezde koncerta Bon Jovi, gostujoči act pa Van Hagar … pardon, Van Halen. In ko sem enkrat videl Van Halen in so me le-ti navdušili, je bil nastop Bon Jovijev le še približek pop-designa.  Tako sem pač stvari takrat videl, pa čeprav so bil Bon Jovi (namensko) glasnejši in tedaj seveda globalno popularnejši.

Težko bi se tokrat sicer strinjal, da so Def Leppard globalno popularnejši od Whitesnake, ampak definitivno sem pa spet doživel pop-design efekt. Ko so enkrat Whitesnake na mojo veliko žalost dvorano zapustili, so v meni sicer zapustili mogočno zvočno podobo, a …

Pop Leppard, ki so sledili, so bili zame preprosto preveč – spolirani. Spolir-spolirrr-spolirrrrani, pa z nasnetimi dodatki tistemu, kar so spravili iz svojih inštrumentov. Ena od obiskovalk koncerta je tudi pripomnila, da so modeli na sebi imeli več kristalčkov, kakor jih ima slovenska reprezentanca v ritmični gimnastiki, hehe … Tudi tu seveda ni manjkalo kitarskih solaž, klasičnega mačo napenjanja in hitov.

Saj Leppardom v resnici ni ničesar očitati, svoj posel so opravili brezhibno. Nanizali so venček hitov, dvorano nekajkrat dodobra ogreli in imeli všečno vizualno podobo, ki Whitesnakeom seveda ni bila dana, ampak …

Takole bom povedal – moje telo krasi eden od tatujev, ki imajo nekje v sliki zapisano WS ter dodan latinski napis Serpens Albus – bela serpentina. Saj veste, kaj to pomeni in koga predstavlja. In če priznam, da sem pred časom razmišljal, da bi na nek način ovekovečil tudi svojo dolgoletno razmerje s skupino Def Leppard, vam po ogledu milanskega koncerta lahko povem, da se kaj takega nikoli ne bo zgodilo.

Teh svojih občutkov ne znam razložiti, ampak … Def Lepparde sem videl prvič. Prepričan sem, da tudi zadnjič. Njihovo glasbo si bom še vrtel, ker je dobra, koncertno me pa pač niso prepričali.

Pa še zanimivi detajl s koncerta: tisoči, ki so obiskali spektakel, so bilo v večini primerov oblečeni v črne majice, največkrat majice kake rockovske skupine. Saj se človeku zdi hecno, ko na koncertu skupine Whitesnake zagleda modela oblečenega v Iron Maiden majico, ampak … pa kaj potem? In tako lahko v dvorani in okrog nje opaziš ves spekter rockovskih žanrov, majice skupin Queen, Ac-Dc, pa obvezne Metallice, tudi Stonesov, Slipknotov, Judas Priestov in kdo ve koga še vse.

Ampak zmagovalec dneva je bil pa model, ki je stal v vrsti za pivo z majico (meni sicer ljube) skupine Spandau Ballet. 

Sorry, nisem ga slikal. Aja, pa opravičilo za bolj slabe fotografije, a toliko kvalitete pač premore moj telefon …

In ko sem na koncu spet zakoračil do nekaj sto metrov oddaljenega avtobusa, sem si lahko rekel le – dobil sem točno tisto, kar sem vedel, da bom dobil. Nekaj ur dobre zabave in spoznanje, ki je tlelo v meni že prej.

Kar se tiče omenjene ženske druščine z začetka tega prispevka – že popoldan smo malce klepetali. Pred odhodom smo imeli priložnost še izmenjati vtise ter se posmejati … na nočnem povratku v Slovenijo pa smo tako bolj ali manj vsi spali. No, kolikor se je to dalo spričo šumov čipsa, odpiranja plastenk ter modrovanj nekaterih vsevedov, ki se jim baterije očitno ne spraznijo prav zlahka …

Ampak še vedno vam pa nisem izdal, katera je bila tista down-to-earth, prav nič zvezdniška bejba, ampak ženska, ki jo pozna vsa Slovenija. In vam tudi ne bom 😛

Tale članek je nekako vseeno treba zaključiti, mar ne? Zaključimo ga s fragmentoma pesmi obeh skupin, ki sta mi še dolgo odzvanjali po glavi:

Do you want to get rocked?
Let’s get, let’s get, let’s get, let’s get rocked …

&

Here I go again on my own
Goin’ down the only road I’ve ever known
Like a drifter, I was born to walk alone
And I’ve made up my mind
I ain’t wasting no more time …

Na koncu sem bil pa ein bischen zmeden, ker … ona je prišla, zapela je nananana  😉

V knjigo vtisov, ki so nam jo ponudili pri Koncerti.net, sem zapisal nekaj v stilu:

Whitesnake so bili fantastični, kar se tiče pa Pop Leppardov, pa so bili tudi OK, le komad “Ko si na tleh” je manjkal …

P.S. Me pa je mal’ nerviral’, da nihče ni vedel kdo sem in s čim se ukvarjam. Še me torej čaka delo …


Dodaj odgovor

error

Vam je moje pisanje všeč? Pomagajte širiti dober glas, da bo segel v deveto vas :)