web analytics

AIR KRSTIĆ

Ekspresni vlak za Pariz
Pula, Trst, Milano
Torino, Grenobl, Pariz
polazi sa četrnaestog kolosijeka
drugi peron lijevo

Ponavljam:
ekspresni vlak za Pariz
Pula, Trst, Milano
Torino, Grenobl, Pariz
polazi sa četrnaestog kolosijeka
drugi peron lijevo

Na stanici u Puli 
pod vrelim suncem leta
sam čekao autobus 
i svirao gitaru

Tad sela je kraj mene 
i pitala da l’ smeta
i znam li dobar hotel 
u Rovinju il’ Vrsaru

Ref.
Oprosti mi, Katrin
možda nisam bio fin
mada si mi bila draga
oprosti mi, Katrin
sve je sada samo dim
našoj ljubavi ni traga

I reče da je stigla 
tog jutra iz Dižona
odvedoh je u mali
restoran s’ dobrom klopom

Uz sendviče i kafu 
onako iz fazona
predložih joj da dalje krene
sa mnom autostopom

Ref.

I sutra sve je bilo 
k’o da se dugo znamo
na plaži joj na poklon 
izronih morskog puža 

I nije rekla ništa
nasmešila se samo 
i pružila mi ruke 
kao sebe da mi pruža

Ref.

I mahala mi dugo
sa prozora vagona
i pisala mi posle 
da pamti sunce juga 

I zvala me u jesen 
da dodjem do Dižona
al’ tamo ne bi bila ista 
nego neka druga

Ref.

Pišem: Marko L.

Saj vam je večini znana tale pesem legendarnega Đorđa Balaševića? V kontekstu tega zapisa mu recimo Džej Bi (ĐB). Zakaj, boste zvedeli kasneje. V začetku sama pesem sicer ponudi glas nekoga, ki na stanici u Puli pove obvestilo o odhodu mednarodnega vlaka …

Včasih človek dela kako reč res z veseljem. Vanjo vloži vse svoje znanje, talent, domišljijo, čas … Tudi odzivi so odlični in zares lep je občutek, ko – kot avtor – enkrat zaznaš, da tvoje delo mnogim veliko pomeni. Tak je bil v zadnjih osmih letih moj odnos do hokeja. Jeseniškega hokeja, če smo bolj natančni. Če pa take zadeve počneš znotraj neke organizacije, ji s svojim delom dviguješ ugled, obisk in neposredne prilive, pa je menda upravičeno pričakovati, da bodo tudi feedbacki ustrezno ovrednoteni. Saj še vedno velja, da človek take stvari dela predvsem iz veselja, ampak … s samim veseljem se pač računov ne da plačevati.

Brez kake jeze se mora avtor zato v takem primeru odločiti, ali bo nadaljeval v enakem brezplodnem tempu, ali pa se bo prepustil novim priložnostim. Vesolje dobro delo, talent, znanje, domišljijo in vloženi čas namreč zazna.

Saj veste, kako se reče: ko se ena vrata zaprejo, se odprejo druga. In kakor se to pogosto zgodi … če vstopiš skoznja, se ti odpre še drug, morda lepši pogled … In vesolje začne vračati vse opravljeno delo …

Vstopil sem in tudi meni so se v zadnjih mesecih nenadoma odprla nova vrata …

Na stanici u … Brniku

In tako sem se nekega lepega, v resnici pa dokaj kilavega pozno-aprilskega jutra znašel na letališču na Brniku. Naključje je hotelo, da je ravno ob istem času letališče okupirala tudi slovenska hokejska reprezentanca, tako da je bilo srečati kar precej znanih obrazov. Pustimo imena ob strani, ampak pri takih srečanjih je vedno tako: nekateri so veseli, da te spet vidijo, drugim je ob srečanju nekoliko neprijetno, tretji pa preprosto pogledajo stran, pa čeprav imajo tvojo (torej mojo) telefonsko številko v svojem imeniku. Kakorkoli že, s spremljevalcema (morda pa sta bila tadva napačna?), s katerima sem imel opraviti pot v bolgarsko prestolnico, smo reprezentantom in vodstvu zaželeli kar najuspešnejše nastope na svetovnem prvenstvu druge kakovostne skupine. Kako se razpleta trenutno, pa bralci teh vrstic bojda sami veste …

Reprezentanca se je poslovila in od tal odlepila nekaj pred nami. Sledila je še hitra kava, potem pa …

Air Serbia let za Beograd
polazi sa četrnaestog kolosijeka
drugi peron lijevo …

Brniško letališče že tako velja za mikro-letališče. In ko se enkrat tam skušaš vkrcati na letalo Air Serbie … spoznaš, da s takega letališča tudi letijo mikro letala. Sprva sem mislil, da je Air Serbia morda kak naslednik legendarnega JAT-a. Morda tudi je, kdo ve, ampak … JAT vendarle ni letel na tako … outdated letalih.

Vstop na letalo Air Serbie je po kakih šestih-sedmih stopnicah možen le skozi rit. Spredaj letalo vhoda namreč nima. Prostora v letalu je za kakih 55 potnikov, znotraj pa je videti kot kak avtobus … starejši avtobus. Ob tem se primerjave z legendarnim avtobusom iz filma Slobodana Šijana Ko to tamo peva pojavijo kar same od sebe. Saj je vse čisto in za trenutek se ti zazdi, da boš iskal dlako v jajcu, če začneš godrnjati, ampak … ko že enkrat odmisliš, da se kak predal za prtljago več ne zapre dobro, da je plastika oguljena in predali na leder-sedežih potrgani, potem zagledaš nad glavo nalepko, ki označuje sedežni vrstni red prilepljeno konkretno postrani. Ko gospa dve vrsti pred teboj skuša uravnati šobo za vpihavanje zraka in ji le-ta po hitrem postopku ostane v roki, pa ti lahko v misli kaj hitro pride citat iz prej omenjenega filma:

Bože, ‘očemo li stići živi?

Ko zahrumita propelerska motorja prastarega letala, ki bi ga kaj lahko pilotiral tudi legendarni Grunf iz še bolj legendarnega stripa o Alan Fordu, pa bi se nemara lahko zaslišala tudi pesem Za Beograd (firmom Krstić) …

Naposled nastopi trenutek, ko ti želodec skoči proti grlu, možgani pa strmoglavijo proti riti; “letalo” se ob oglušujočem hrupu naposled odlepi od brniškega letališča. Steward, ki je še ravno dovolj velik (majhen), da s sklonjeno glavo stoji za vrati Grunfove … pardon … pilotske kabine, ti s precej gay-gibi prikaže morebitne poti izhoda v primeru nesreče (torej: skozi rit aviona), za povrhu pa ti demonstrira, kako naj bi se opremil s samonapihljivim rešilnim jopičem v primeru padca v ocean (!?!). Z nezaupanjem zreš skozi mini-okence dol proti tlom, ki se vedno bolj oddaljujejo.

Takvima bi trebali zabraniti, da voze!

Tudi gornji stavek v modrem je seveda citat iz Ko to tamo peva. Ampak Air Serbia ni kar tako! Kaj kmalu po tistem, ko letalo pridobi višino, steward postreže z mini paketkom ribic, ki se jih človek spomni iz otroštva, menda pa jih je moč kupiti tudi še danes. Gre za slani-mini kreker v obliki ribice. Natančneje: gre za deset mini-ribic v prozornem ovoju, ki jim sledi še – po moji oceni – kaka dva deci uplasteničene vode z nekim Bistra imenom iz srbskih planin … Vse pohvale vredno!

Let je kratek, prijeten in … glasen. Ko naša mini-odprava prispe v Beograd, seveda pride v popolnoma drug svet. Aerodrom Nikola Tesla (nekdanji Surčin) je precej večji od brniškega, tam je videti tudi letala večjih proporcev znanih mednarodnih letalskih družb. Grunf je ubogo Air Serbiino letalo kar konkretno zabil v surčinski beton, a ob koncu smo vsi srečno postavili svoja stopala v vroč beograjski vsakdan. 

Beograd pa k’o Beograd – že v letališki zgradbi se stevardese šminkajo, zaposleni na šalterjih vpijejo drug čez drugega, piloti flirtajo z mimoidočimi ženskami, kak pomožni letališki delavec pičkari in ko smo pristajali, je moje pozorno oko lahko videlo enega izmed le-teh (pomožnih delavcev torej), kako se je kvihtal na stopnicah, ki jih prislonijo k letalu … Dolgčas, jbg. 

Takle polet človeka nažene … vsaj na lulanje. Toaletnih prostorov ni težko najti, Tesla jih je poln. Ne bi hotel vihati nosu čez čistočo v njih, saj je fluktuacija potnikov zelo očitno precej drugačna, kakor je to primer na Brniku. Ampak pozornemu opazovalcu oko hitro ujame zanimive detajle, kot so … izvanserijska cevčica montirana očitno od nekega majstora

Taj mlaz vode ne očisti dobro WC-a.
Daj bre, ne seri! Montiraj bre neku cevčicu, da bi voda mogla prskati i na drugoj strani!

Cevčica. Na letališču. Nikole. Tesle. Tehnološkega. Genija. Let that sink in for a moment … Saj sem pomislil, da je najbrž tista cevčica tam s kakim razlogom; menda, da bi dovajala kako čistilo, razkužilo, kaj podobnega. Ampak preizkus česa takega ni potrdil …

Pustimo cevke in cevčice, Nikolo Teslo in srbske toaletne navade ter bizarnost fotografiranja WC-jev tam nekje daleč v prestolnici bivše skupne države. S Srbijo in tamkajšnjimi prebivalci večinoma gojim topel, prijateljski odnos.

Kaj kmalu je sledil let z novim tehnološkim čudom Air Serbie. Let od Beograda do Sofije. 

Pravzaprav je šlo za do pičice enako letalo, kakor nas je pripeljalo do Beograda. Le da … precej bolj utrujeno. Ko je le-to zapustilo beograjsko letališče, sem šele spoznal, kaj pomeni biti glasen. Ob priliki vzleta se mi je dozdevalo, da nekaj v moji bližini vseeno ropota na drugačen način. V hrupu, kakršnega so morali biti deležni vojaki v legendarnih letečih trdnjavah B52, je bil nek zvok drugačen. In ko sem prislonil glavo na okence pravkar pospešujočega aviona, je zvok izginil. Treslo se je namreč steklo. Beograd spodaj je jel pridobivati vedno manjše obrise in …

Tokrat smo imeli stevardeso. Urejeno, lepo, mlado. Ušmekano, kakor se šika. V vročini, ki je tistega aprilskega dne vladala na Balkanu, je tudi utrujena klima v letalu Air Serbie delala s precej balkanskim odnosom do svoje naloge, pa je ubogo dekle večino časa namenilo pahljanju pred svojim obrazom z nekim priložnostnim prospektom, ki je hvalil dosežke in nivo Air Serbie. Vem, ker sem si ga ogledal. Kakorkoli že, dekletu je treba priznati, da se je s svojimi in težavami potnikov spopadalo izredno profesionalno, z nasmehom na ustih, pa čeprav ji je najbrž spričo razmer ušla (vsaj v mislih) tudi tista znamenita sočna kletvica, ki človeka pošlje nazaj v razplojevalni organ svoje ženske prednice …

Dekle je sedelo mirno tudi, ko je letalo zašlo v neke turbulence v od boga danem jasnem dnevu in ga je nekoliko začelo premetavati. Slišati je bilo, kot:

rrrrrrrrrrrrrrr … rrrrrrrrr … rr … rrrr … rrrrrrrrr … rrr …

In ko je končno spet nehalo poplesovati v zraku, padati in se dvigovati in dokaj enakomerno rrrrrrrrrrrrrrrrrrrr-kati, je lahko rekla le:

Dešava se to HOH-CTOП.

Profesionalno in z nasmehom, dakako. Priložnostni Grunf pa … sleteo je  srpsku strelu – težavam navkljub – na sofijsko letališče zelo mirno in si po kolu v zraku prislužil aplavz polnega avtobusa … pardon, letala. 

Sofija pa … saj veste … Balkan. Topli ljudje, za naše uštogljene slovenske riti včasih kar preveč relaksirani in brez reda, ampak …

Na letališču nas je pobral osebno predsednik tamkajšnjega kluba. Ja, tudi Bolgari igrajo hokej. In tam doli je bilo pač ob tej priliki ravno svetovno prvenstvo žnj kategorije. Pokroviteljsko sem že nameraval vihati nos, ko sem vstopil v prijetno dvorano. Ne ravno na nivoju kake bratislavske, ali morda budimpeštanske, to ne … Ampak eden od mojih sopotnikov, sicer Mariborčan, je dejal – kako prav bi nam prišla takale dvorana. Predsednik pa … opremil nas je z VIP oznakami, nas pospremil v VIP prostore in … ko te kak tak Balkanec posedi za mizo, od nje ne greš prej, preden si natrpan. S čim, se odločiš sam. S pijačo, jedačo, čemerkoli pač že …

 

Nisem pa šel v Sofijo zganjati turista in si ogledovat primerov, kam ob nepravem delu v bodoče lahko strmoglavi tudi naš hokej, pač pa delati v okviru mednarodnega projekta imenovanega Ice Rinks For All, ki ga izvrstno vodi in koordinira Alenka Hiti, žena enega največjih slovenskih (in jugoslovanskih) hokejskih zvezdnikov vseh časov – Rudija Hitija. Srečanje sodelujočih iz Slovaške, Norveške, Slovenije, Bolgarije … kasneje celo po naključju Romunije … je zahtevalo precej dela in zbranosti.  Žal je manjkal latvijski predstavnik. Hkrati je ponudilo nove poglede na delo v drugih sredinah, spoznanja o modernih prijemih in še marsikaj, pa čeprav je bilo vse skupaj organizirano v času svetovnega prvenstva, kakor sem nemara preveč zaničljivo, ampak z namenom napisal – žnj kategorije. 

Spoznal sem lahko, kako se s hokejem spopadajo v Luksemburgu, kjer imajo le dva kluba. Oba amaterska. Eden od teh igra v neki nižjerazredni nemški ligi (še komu ob tem zasveti žarnica?), drugi pa v podobni belgijski. Moj sogovornik je dejal, da je v eni izmed ekip od 23-ih hokejistov kar 20 takih, ki so različnih narodnosti. Eden od Luksemburžanov se je pisal celo Mehmedović. Vodja tekmovanja, ugleden švedski gospod, ki sem mu žal pozabil ime, je ob tem dejal, da ne vidi nobenega problema. Saj imajo tudi oni svojega Zlatana Ibrahimovića, izvrstnega Šveda, je v smehu dejal …

Mimogrede, tudi luksemburška izbrana vrsta ima v svoji sestavi angažiranega pisca, ki z ekipo potuje po svetu in zanjo opravlja dela … pripovedovalca zgodb.

Zanimiv je bil tudi pogovor s turškim reprezentantom, edino … igralci iz Kitajskega Taipeja niso ravno dosti sodelovali v debatah. Poleg omenjenih, so na turnirju sodelovali še reprezentantje Južne Afrike in Turkmenistana.

Nekaj prekratkih dni gostovanja globoko na Balkanu je minilo čisto prehitro. Z Bolgarijo sem se sicer spoznal že tudi kdaj prej in to niti ne malokrat. Pa vseeno – določene stvari človeka vedno znova presenetijo. Morda je kaka ulica manj čista, kot je to primer pri nas in morda se kak avto obrne tam, kjer sicer tega pri nas ne bi pričakovali. Usluge domačinov pa so na tako visokem nivoju, da … ko sem izvedel, kako so se podobnega projekta lotili recimo Danci, primerjava preprosto ni realna. Eno je natančno delovanje po vnaprej pripravljeni shemi, zraven pa nič drugega za udeležence, vse kaj drugega pa je večno improviziranje, a tudi neskončno gostoljubje, odprtost in pripravljenost ustreči še tako bizarni želji.

Mimogrede prvič: bolgarska izbrana vrsta je domače tekmovanje v Diviziji III (to je šesti, predzadnji razred kakovosti svetovnega hokeja) osvojila in bo naslednje leto tekmovala v rangu višje. 

Mimogrede drugič: bolgarska dekleta so izredne lepotice  😉   No, res je pa tudi, da je bil “moj” hotel lociran prav sredi študentskega naselja. Sredi le-teh, pa je menda vsepovsod po svetu polno lepih deklet.

Ostane nam le še opis povratka v Deželo na sončni strani Alp. V skladu s prej opisanim, nas je na dan povratka ob prihodu na sofijsko letališče pričakalo iznenađenje Air Srbije. Naš popoldanski let, zaradi katerega smo na letališče prispeli dve uri pred njegovim predvidenim začetkom, je namreč odpadel. Brez, da bi potnike o tem kdo pač obvestil. Tako smo na rezervno varianto na letališču pač morali čakati malenkostnih sedem ur, kar je še vedno bolje od ene naših norveško-kanadskih sodelavk, ki je ob koncu dneva zaradi stavke osebja SAS (Scandinavian Airlines) svoj polet namesto v Stavangerju (NOR) končala v Koebenhavnu (DEN).

Je pa tudi res, da je naša mala odpravica imela večerni let iz Sofije za Beograd praktično zase. Če odmislimo super-sonično modernost Air Serbiinih letal, opisano že zgoraj in nekaj spremljajočega ropota, je bilo v avtobusu … pardon, avionu, praktično vsega sedem-osem ljudi. Kar pa človeku da nek občutek posebnosti. 

In ko smo – žejni, lačni in naveličani čakanja – na beograjskem aerodromu Nikola Tesla toliko časa vztrajali v bližnjem bifeju, da so po ozvočenju javno že:

Poslednji poziv:
Let za Ljubljanu kreće za pet minuta …

… in smo v paniki že gledali, kako se bomo zdrenjali mimo čakajoče vrste, je mimo vseh nonšalantno prikorakal starejši gospod. Uslužbenki sta ga vljudno in z nasmeškom do ušes pozdravili, meni pa je nenadoma padla dol čeljust: Bora Đorđević, legendarni frontman skupine Riblja Čorba. Še bolje rečeno – Đorđević Bora. V Srbiji namreč zelo radi najprej zapišejo priimek, šele nato ime. In v primeru Đorđević Bore … tako znova pridemo do kratice Džej Bi (ĐB), ki smo jo za nekoga drugega uporabili v uvodu v ta članek.

Seveda je bilo priložnost treba ovekovečiti. Gospod je namreč potoval v Ljubljano, kjer po nekaterih poročilih živi, čeprav se je v preteklosti marsikomu zameril s svojim govorjenjem na račun Slovencev (Bečki konjušari). A kakor je pripomnil eden izmed mojih virtualnih znancev: 

Zakaj pa smo Slovenci tako jezni? Le s prstom je pokazal na naše očitne lastnosti.

Bolj, kakor z gospodovimi političnimi neumnostmi, se sam sicer raje osredotočam na njegovo glasbo. Ki pa zna, rokerski duši po godu, od sebe spraviti tudi sledeče umetnije:

Kupujem stručnu literaturu
Za malu noćnu fiskulturu
Reporter, Lui, Plejboj, Start
Uzmem kvalitet, odbacim škart
Pa k’o tapete lepim po zidu
Tek da ih imam sve u vidu
Guzate, sisate, lomne u struku
Zbog njih razvijam desnicu ruku
Volim, volim, volim, volim žene
Ali one malo manje vole mene
Zaljubim se pet-šes’ puta
U roku od tri minuta
Volim, volim, volim, volim žene

Mimogrede: Let za Ljubljanu seveda ni krenuo za pet minuta, ampak čez lepe tričetrt ure. Doma pa – saj smo bili po vmesnih poročilih pripravljeni – mraz, dež in mestoma celo sneg. Ter … red. Saj veste – mi Slovenci menda nismo Balkanci  😎

#sarcasm_off

 

Dodaj odgovor

error

Vam je moje pisanje všeč? Pomagajte širiti dober glas, da bo segel v deveto vas :)