web analytics

Azemov posljovni prredljog

Tedni minevajo, meseci minevajo. Objavljam intervjuje na dveh spletnih straneh (www.intervju.si in www.jeseničan.si), dnevno pripravim množico prispevkov, delam malo tu in mnogo tam. Obiskujem seminarje, animiram otroke, pomagam pri nekaterih projektih. Poleg tega sem se prisiljen ukvarjati še z zadevami iz privatnega življenja, a te so v tem kontekstu še najmanj pomembne in najhitreje razrešljive. 

Vseeno se zdi, da se bliža točka prekurjenosti. Hitro se bliža. Čutim. A kaj bi to! Po dveh tednih vam, dragi bralci, vseeno ponujam nov odlomek iz prihajajoče knjige Burek za Kosovela. Kmalu bom verjetno lahko ponudil možnost prednaročila knjige; splača se jo izkoristiti, saj bo knjiga v predprodaji cenejša.

Da boste lažje čakali, vam ponujam delček burekovega recepta; naj vam gre v slast!

Sedel sem tam, razmišljujoč o tem in onem, ko sta se na terasi pojavila dva neznana človeka. Oblečena v črno. Ne že spet, sem pomislil, čeprav sprva sploh nisem bil pozoren nanju. Zagledal sem se namreč v pokovca, ki se je motal v bližini kontejnerja. Vedno se je potikal tod naokrog. Včasih sem ga poslal po kako malenkost v bližnjo trgovino, vedno je bil prijazen. A tudi vedno na ulici. Kdo vé, čigav sploh je …

»Dobar dan.«

»Dober dan.«

»Posljal nas gospot Azem. Mi imamo en prredljog.« je rekel prvi v črno oblečeni prišlek. »Poslljovni prredljog.«

Aha. Albanci. Temu Azemu sem bil dolžan precejšnjo vsoto denarja. Dolgo sem ga že poznal, nekoč je delal v podjetju, kjer sva delala tudi oče in jaz. Priden možakar, vedno tih, deloven. Po razpadu države in bivšega podjetja je – še pred mano – stopil na pot samostojnega podjetništva. S skupino predanih delavcev – ti fantje so res garali od zore do mraka, če je bilo potrebno tudi v dežju in snegu, na petek in svetek – je opravil kup gradbenih del v mestu in okolici. Nikoli nisem slišal pripomb o njem. Saj bi rad rekel kaj grdega, konec koncev je bil s svojo dejavnostjo moja konkurenca, ampak … o Azemu Krasniquiju res nisem imel slabega mnenja.

Ko sem kupoval Cezarja, mi je tudi Azem priskočil na pomoč. Pravzaprav povem pošteno – če on ne bi posodil denarja, lokala nikoli ne bi odkupil. Sprva sem mu nekajkrat nesel kakega tisočaka, včasih tudi manj. Spila sva kako kavo, se spomnila na stare čase, mojega očeta in bivšo firmo, jaz pa sem mu obljubljal kmalu nov obisk. Z denarjem seveda. Potem pa, kakor sem že povedal, mi je šlo marsikaj po zlu. In seveda nisem nosil. Azem Krasniqui pa nič. Nobenega glasu ni bilo od njega. Tadva pa … očitno je prišel čas za poravnavo računov.

»Kakšen predlog?«

»Posljovni.«

»Me bosta tepla? Predlagam, da stopimo do mojega stanovanja. Ne bi rad, da smo tule vsem na očeh.«

»Zakkaj teplji?« se je začudil Albanec. Oni drugi je stal zraven, kakor ne bi ničesar razumel. Najbrž tudi ni. »Imamo posljovni predljog.«

Z roko sem jima pokazal proti vhodnim vratom v blok. Izvlekel sem ključe, pozabil na zmrznjeno kavo in stopil usodi nasproti. Za trenutek sem se zdrznil, stopil dva koraka nazaj, spil še preostanek viskija in tako opogumljen stopil z Albancema za hrbtom proti vhodu v blok. S kotičkom oči sem opazil Xheladina, kako je kukal izza svojega burek-pulta, trudeč se, da bi ga ne opazil. Jaz, ali pa Albanca v mojem spremstvu. Tudi mali pokovec – kasneje se mi je zdelo, da sem ga v tistem trenutku v resnici videl s cigareto med prsti – je bil, kakor vedno, tam nekje v vidnem polju. Ko sem stopil v blok, sem se zavedel, kako zelo sem pravzaprav sam sebe spravil v neumen položaj. Ko bi bil vztrajal na terasi lokala, bi bil menda dokaj varen. Tudi gospa Kamera bi vse videla in beležila. V mojem stanovanju pa bom nasilnežema prepuščen na milost in nemilost. Take misli so mi švigale skozi bučo, medtem ko sem stopal po stopnišču proti četrtemu nadstropju, kjer sem doma. Kam naj pobegnem? S podstrešja ni več umika, razen skoka v globino. Tega še ne bi, sem premišljeval. Morda me bosta pa v vsakem primeru vrgla? Kaj naj storim?




Tole je najbrž tudi priložnost, da se še enkrat prav lepo javno zahvalim Samu Pivaču, s katerim sva opravila izjemen intervju. Nekje sem zapisal, da se meni osebno zdi vsaj toliko dober, kot tista s Svetlano Makarovič (KLIK) in Nizarjem Al Tinawijem (KLIK). 

Kakšno pa je vaše mnenje, dragi bralci?

Dodaj odgovor

x
error

Vam je moje pisanje všeč? Pomagajte širiti dober glas, da bo segel v deveto vas :)