web analytics

Jezna tašča in podivjani jaguar

In tako sem, evo, že pri četrtem odlomku iz nove knjige Burek za Kosovela, ki Vam ga predstavljam, dragi bralci. Ampak kdaj bo ta knjiga? Spomnim se, da sem ob predstavitvi prejšnje – NAGRADE – spomladi 2018, javno obljubljal, kako bom do jeseni napisal novo knjigo. Upam le to, da nisem povedal, katere jeseni. Potem sem se pred kratkim nekaj javno usajal, da bo letos do pomladi. Upam le, da nisem povedal tudi do katere letos pomladi. 

 

Kakorkoli že … minuli teden, je bil nor. Preživel in oddelal sem ga v tempu naspidiranega Usaina Bolta, ki je popil premočno dozo odvajala s pol litra postanega Donata, za petami pa mu drvita v zaporedju jezna tašča in podivjani jaguar … Zato zdaj le še sanjam o tem, kdaj bo prišel trenutek, da bom vse skupaj odložil nekam v kot, si enega nalil in …

Ampak vseeno je pred vami naslednji odlomek: 

Težka vrata, srebrne barve, sem moral odkleniti s posebno kodo. Ko sem kupoval vrata, mi je spretni prodajalec zraven uturil še ponudbo lokalnega ključavničarja. Nisem ga poznal po imenu, ampak … tistega dne, ko so pripeljali nova vrata, se je mojster oglasil. Mlajši možakar. Videti je bil v redu, strokovno dobro podkovan.

Veste, je rekel, montiral vam bom visoko varnostni izdelek. Te današnje ključavnice so že prave male tehnološke mojstrovine. Ni to več tako, kakor je delal moj oče …

Čakajte! Da ni bil vaš oče Ziblerjev Franci? Nenadoma mi je kapnilo, da poznam ključavničarjev priimek.

Res je. Ste ga poznali?

Hočete reči, da ga ni več med živimi?

Predlani je umrl. Rak. Vse življenje je garal.

Z mojim očetom sta se včasih družila, sem rekel, spomnim se ga še iz svojih otroških let. Zdaj ste torej vi prevzeli njegov posel?

Ah, tisti njegov tedanji posel je bil bolj tako-tako. Oče je imel neko pol-obrt, kakor jo je priznavala tedanja oblast. Sicer je pa dopoldan hodil v službo, popoldan pa se ukvarjal s ključavničarstvom.

Že, že, ampak takrat je bil praktično edini, ki je o teh rečeh kaj vedel. Spomnim se, da je enkrat mojemu očetu pripovedoval, kako ga vsakič, ko se kje zgodi kak vlom, pride iskat policija. Pardon, takrat smo ji rekli še milica.

Res je. Pa kadar se je kdo zaklenil v stanovanje, ali pa ni več mogel vanj. Tiste ključavnice niso bile ravno komplicirane. Oče me je naučil delati z njimi še, ko sem bil otrok.

Tuhtal sem, ali se spominjam kakega malega fantiča, pa mi nič ni padlo na pamet. Gospoda Ziblerja starejšega nisem poznal toliko dobro, da bi se lahko spomnil takih reči. Sicer sem od nekdaj vedel, kje je imel delavnico – na drugem koncu mesta – a tam pri njih dejansko nikoli nisem bil. Enkrat sva z očetom sicer bila tam, a sem jaz počakal v avtu, medtem ko je oče skočil v Ziblerjevo delavnico.

Povejte no, kakšno čudo mi boste prodali danes?

Kaj, ko se midva ne bi vikala? Mladi gospod Zibler je stegnil roko. Boštjan sem.

Jaz pa Bernard.

O, vem. Poznam vas. Glejte, takole je: zastopam neko nemško linijo izdelkov. Ključavnic in vsega, kar je povezanega s tem. Se pravi: kljuke, rezervni deli, in tako dalje. Imam tudi licenco nemškega podjetja. Če bi se kdajkoli zgodile kakršnekoli težave, boste poklicali mene, saj sem le jaz pooblaščen za odpravo napak. Sicer pa so zelo redke. Pravzaprav se ne morem spomniti nobene napake, ki bi ji botroval ključavniški sistem. Bolj pride do okvar, ker ljudje ne ravnajo pravilno z zadevo …

Saj ne vem, ali je to slišati dobro, ali ne, sem rekel.

Haha. Boštjan Zibler se je nasmejal: Ne skrbi, vse bo v redu.

In mi je prodal. Sistem z varnim in enostavnim nadzorom nad dostopom do stanovanja. Lahko sem izbiral med mnogo različnimi načini za zaklepanje in odklepanje vrat. Dejansko sem lahko tudi vnaprej programiral, kdaj naj se vrata odklenejo ali zaklenejo in podobne reči. Boštjan Zibler mi je prodal sistem, pri katerem sem lahko v stanovanje vstopil s pomočjo mobilne aplikacije (!!). Ključavnica je zaznala tudi prstne odtise. Ko jo je montiral in nastavljal vso tisto »programsko opremo«, kakor se je izrazil, sem se spraševal, ali bo pustil tudi svoje prstne odtise. Pa je zaznal moje skrbi.

Moje odtise bom zbrisal, je rekel. Sicer pa jih tako beleži matično podjetje v Nemčiji. Vsak sistem, ki ga prodam, gre v centralno bazo podatkov in res se ne bi igral s svojo licenco.

In tako so Nemci dobili moje prstne odtise. Ampak sem pa zraven dobil PIN kodo, Boštjan pa mi je instaliral tudi daljinski upravljalnik za vrata na mobilni telefon … In tako sem bil kar naenkrat lastnik »pametnih vrat«. V bloku.

Dodaj odgovor

error

Vam je moje pisanje všeč? Pomagajte širiti dober glas, da bo segel v deveto vas :)