web analytics

Zahtevna je peka bureka

Pozdravljeni. Menda ste – dragi bralci – doslej že zaznali, da spet pečem. Nov roman namreč. Da ima ta roman v naslovu burek, menda tudi. Da ima v naslovu Kosovela, sem že izdal. Le tega, zakaj je naslov tak, seveda ne povem.

Prejšnji teden sem vam sicer “godrnjal”, kako TEŽKO JE BITI PISATELJ. Ravnokar minevajoči teden je te moje občutke le še potrdil. Namreč, ugotovil sem, da bom nekega dne preprosto moral prenehati biti vsakomur na voljo, ko mi pa to največkrat le demolira koncentracijo, odvzame nekaj že tako manjkajočega časa in redko prinese kako otipljivo … zadovoljstvo.

In če sem čisto iskren, sem želel danes za vas objaviti delček iz tretjega poglavja. Kakor sem pač ob prejšnjih dveh priložnostih del prvega in del drugega. Vrag pa tiči v podrobnosti – ko sem danes popoldan le našel nekaj časa, da bi se ubadal s pisateljevanjem, sem preprosto ugotovil, da nisem končal še niti drugega. 

Potem pa panika! Rokava gor, masažno blazino za hrbet. Pa v eno roko časo z viskijem, v drugo cigaro, z možgani na pašo, iščoč inspiracijo …

In končno, tule je naslednji odlomek iz knjige BUREK ZA KOSOVELA:

»Allji treba še mnogo, da grremo?« me je v rebra dregnil tisti Albanec, ki ni bil mutast. Predramil sem se iz razmišljanj in hkrati ugotovil, da so bile še pred zadnjim nadstropjem izčrpane vse možnosti, da bi mi kdo pomagal. V našem štuku smo namreč sami pridni, pristni staroselci. Noben od nas ne bi pohodil niti mravlje, kaj šele se ruval s črno oblečenima prinašalcema poslljovnega prredlljoga.

»Prosim?«

»Kolljiko šše po sttepenjicah?« se je s trdo obliko – po njegovem – slovenščine trudil Albanos.

»Še eno nadstropje,« sem odvrnil.

Ob tem me je hipoma prevzelo upanje, saj očitno Albanca nista vedela niti tega, iz katerega nadstropja me morata vreči. Kar nekoliko opogumljen sem stopil hitreje in se vzpel do prvih vrat gor pri nas. Za njimi je bila doma Zavadlavka, kakor sem ji rekel. Dobro ohranjena štiridesetletnica – tako sem jo ocenjeval jaz – se je v blok priselila pred nekaj leti. Nekajkrat sem poskušal biti prijazen z njo, si šel ob desetih zvečer sposoditi sladkor in podobne zadeve ter hkrati upal, da me bo pomanjkljivo oblečena povabila noter. Nič ni bilo iz vsega skupaj. Še mojim šalam se ni nasmejala, Nuša Zavadlav. Nihče ni prihajal k njej, vsaj jaz nikoli nisem nikogar opazil. Tudi nisem zaznal kakih zvokov iz stanovanja. Ničesar ni bilo, na kar bi pravzaprav lahko oprl morebitno kramljanje, saj sva tudi živela na prav diagonalno nasprotnih straneh bloka in nisem nikoli videl, kakšno perilo obeša, ali kaj podobnega … Ko sem pa že ravno prej omenil – nadstropje pod nama so v enako razporejenih stanovanjih živeli Bolgari in Bugari, hehehe …

Zraven, zakonca Lačen. Cerkveni riti, je enkrat rekel Rudi. Ta ju ni prenašal. Pravzaprav ni prenašal nikogar iz tistega stanovanja. Poglej ju, komaj kaj čez trideset let sta stara, pa imata že štiri otroke. Koliko jih še bo? Pa tako pobožna … je rekel. V bistvu me je to res presenetilo. Rudi običajno ni kaj dosti govoril, razen kadar je hvalil kuharske spretnosti svoje Milene. Pa kaj potem, če imata veliko otrok, sem rekel. Pobožna sta, da se kar kadi od njiju. Vsak dan proti večeru gredo v gosjem redu v cerkev. Poglej jih, kakšni so! Videti so, kakor bi ušli iz leta 1920, je vrelo iz Rudija. Ob tem si je popravljal umazano čepico, na kateri je nekoč nekaj pisalo. Bogaboječa, ampak fukata pa očitno ves čas. Ampak očitno samo v pro-kreativne namene. Enkrat sem ju za hec vprašal, koliko otrok bosta še imela. Kolikor bo Bog dal, je rekla tista Anamarija. Njen Slavko se je pa prav neumno in v zadregi nasmihal, je iz Rudija privrel plaz besed, kakršnemu nisem bil priča nikoli prej in nikoli kasneje.  

Zraven mene je bil dom družine Kuralt-Fukne. Ksenija Fukne je prav lepo zaokrožila poker manj običajnih priimkov v našem bloku. Stavim, da si tudi oni prismojeni pisatelj v svoje zgodbe ne bi mogel zamisliti priimkov, kakor so Rituper, Tič, Predikaka in Fukne. Fuknetka in Kuralt sta imela eno najstniško hči. Vsakič je pogledala v tla, ko me je srečala. Tudi če je bilo to na stopnicah, v hodniku, ali pa kje pred blokom, mala je gledala v tla. Večkrat se mi je zdelo, da v trenutkih, ko ni slišati nobenega drugega zvoka, iz stanovanja zraven slišim glas te male potuhnjenke, prepričan pa seveda nisem mogel biti. Neko pritoževanje pa je bilo gotovo. A kaj, ko so te stare bloke, v nekdanjem sistemu, gradili tako, da ni bilo moč ničesar dobro slišati.

Ko pa sem že ravno pri »slišanju« … medtem, ko sem odklepal vhodna vrata – prav pred kratkim sem zanje odštel celo bogastvo, še ploščice s priimkom nisem imel časa namontirati – in se pogumno podajal usodi naproti z Albancema za vratom, se je iz sosednjega stanovanja, od Elsnerjev, slišalo:

Te kjero amore mio, te kjero mućo.

Gospa Milena je gledala mehiško nadaljevanko.

Saj veste, tisto zgoraj, pred odlomkom iz Bureka za Kosovela, ni ravno res. Redko pijem viski. Vsaj ob pisanju knjige. Še redkeje prižgem cigaro, sploh ob pisanju knjige. Ampak ob tem – torej ob pisanju knjige – je potrebno skrbeti tudi za nekaj reklame.

V te namene sodelujem s fantastičnim mladim fotografom. Domen mu je ime. Običajno fotografira lepotice. Mene potrebuje za kontrast, da ga ob vsej tisti mladi lepoti ne odnese. Zato fotografira mene. On fotka, jaz pa bluzim. Ampak skupaj delava prima zadeve.

Če pa povem čisto po pravici, sem ob priliki zadnje foto-seanse, opravljene v fantastičnem ambientu jeseniške Kramarije (pojdite si jo no vendarle pogledati!!!), spričo zaužitega dima (kadilec sicer nisem – in hlapov ledenega čaja (ki je goljufal v kozarcu namesto viskija) po nekaj urah …

Ehh, tega vam ni treba vedeti.

Aja, preden pozabim: bi bili toliko dobri in pomagali izbrati nov logo za eno od mojih spletnih strani? Povezavo do desetih različnih možnosti in opcijo glasovanja boste našli tule: KLIK.
Vnaprej hvala za vaš glas …


Dodaj odgovor

error

Vam je moje pisanje všeč? Pomagajte širiti dober glas, da bo segel v deveto vas :)