web analytics

Težko je biti pisatelj

Težko je biti pisatelj. Človek mora sedeti silne ure, tuhtati nadvse pomembne zadeve, si izmišljevati neke zgodbe in jih potem izlivati na papir. Izklopiti je potrebno telefon, odmisliti zvonec, zanemariti kup nepomite posode in neplačanih računov. Pisalni stroji so težki, vsakič znova zahtevajo papir ter ne poznajo “Delete” tipke. Zgodi se pa tudi, da zmanjka idej; takrat si preprosto MORAŠ privoščiti tu in tam kak viski, pripaliti debelo kubanko in se delati, da si Hemingwayev Earnie. Če recept deluje, se spet ves ponosen vzravnaš, si zavihaš rokave in velepomembno začneš trositi črke. Tu in tam pa se tudi zgodi, da zadeva ne deluje. Takrat je treba kompleten recept z viskijem in debelimi kubankami ponavljati. Potem pa inspiracija pride. No, bodisi pride inspiracija, ali pa – na polju slave – pade pisec.

Kakorkoli že, tokrat je pred vami drugi kratek odlomek iz novonastajajočega romana BUREK ZA KOSOVELA:

V bloku nad kioskom je v najvišjem – četrtem – nadstropju doma naša ulična kamera. Gospa nedoločljive metuzalemske starosti sloni na balkonu kadarkoli človek pogleda tja gor, v višave nad Kekca. Pravzaprav je gospa doma natanko v isti višini, kakor sem doma sam, le da stanujeva v bloku drug nasproti drugega. Zgodilo se je že, da sem ob treh zjutraj nag prišel iz spalnice, v kuhinji prižgal luč in si natočil vode; ko sem pogledal v jasno noč, sem pa na drugi strani na balkonu zagledal silhueto gospe. Enako se človeku zgodi, če pride med naše bloke ob treh popoldan, ob sedmih zjutraj, ali ob pol desetih zvečer. Gospa je tam. Pojma nimam, kako ji je ime, jaz ji pravim kar Kamera.

Kaže, da je gospa bolj nizke postave. Na njenem balkonu je običajno opaziti le glavo, le malenkost višja je gospa najbrž od balkonske ograje. Saj je še nikoli nisem videl kje zunaj, da bi dejansko lahko ocenil, ampak … Enkrat, ko sem opazil, da me vneto bulji, sem ji pomahal. Glava je nemudoma izginila. Drugič sem brez majice posedal na svojem balkonu, se nastavljal soncu, opazoval poraščen prsni koš, kako se dviga in spušča, razmišljal o nadvse pomembnih zadevah, pa o poslih, pomanjkanju denarja in ženskah – dve teoriji obstajata o tem, kako se prepirati z žensko … pa nobena ne deluje – skratka: zapravljal sem čas, ko sem nenadoma opazil, da je gospa na balkonu nasproti mene čudežno zrasla. Nenadoma je visela čez ograjo, da sem se za trenutek resno ustrašil, da ne bo padla preko, a je izpadlo, da si le tako zelo želi videti, kaj se dogaja nekje spodaj, mojim očem neulovljivo. Ko je firbca napasla, se je spet znižala. Podoben (ne)naravni pojav sem opazil še večkrat, potem pa sem ugotovil, da ima Kamera za posebne primere ob balkonski ograji postavljeno pručko, iz njenega NLP-ju podobnega gibanja – zdaj jo vidiš, v naslednjem trenutku je ni več – pa sem ugotovil, da ob balkonski ograji ne sedi, pač pa stoji.

Iz čiste žlehtnobe sem pomislil na to, da bi Kameri spet pomahal. Kar tako, ker je lep dan. Pa da preverim, če refleks še deluje: jaz pomaham v pozdrav, ona izgine … Jaz se delam, da je ne vidim, ona je tam. Ampak nisem. Sem raje opazoval novo najstnico, ki je primigala mimo. Ob tem mi je na pamet padla misel, ki sem jo prebral kak dan nazaj na internetu:

Thank heaven for little girls
For little girls get bigger every day
Thank heaven for little girls
They grow up in the most delightful way.


Pa še to, če ste po naključju zgrešili … iz pogovora z Aido Silić.prostovoljko v azilnem domu (KLIK na spodno sliko):

Naslovna fotografija: Domen Jančič
Lokacija: Kramarija 

Comments

Dodaj odgovor

error

Vam je moje pisanje všeč? Pomagajte širiti dober glas, da bo segel v deveto vas :)