web analytics

ŽELEZNE STOPINJE

Kup enih besed sem v zadnjem dnevu prebral na temo predvajanja dokumentarca o razvoju slovenske heavy metal scene na RTV SLO – Železne stopinje. Največ je bilo ogorčenja, ker je nacionalka – že tako skrit in čisto nič prime time termin – zgrešila še za dodatnih 20 do 25 minut. Tebi nič, meni nič. Ampak taka je žal slovenska realnost. Najprej Prifarski muzikantje in Zvezdana, potem pa … heavy metal.

Priznam, jaz sem zaspal. Pozabil na vse skupaj. Naporen dan je bil za menoj in čakal me je nov, enak. Pa ne, da si vsega skupaj ne bi želel ogledati, preprosto mi je … ušlo.

K sreči v časih dandanašnjih obstaja možnost ogleda za nazaj, pa sem jo izkoristil danes, po tistem, ko sem se vrnil iz … saj to ni bistveno.

Čisto naključno, brez zavedanja, da v tem tednu sledi predvajanje Železnih stopinj, sem imel v zadnjih dneh na svojem Facebook zidu objavljeno eno pesem, ki je – na moje veliko presenečenje – zbrala kar spodobno število všečkov. Saj ne, da je to ravno zelo pomembno, bolj se mi zdi to zgovorno takrat, kadar objavim kako svoje avtorsko delo, intervju, odlomek iz knjige, ali kaj podobnega. Omenjena objava pa je vseeno zbudila emocije pri marsikom in … se mi je vse skupaj vtisnilo v spomin. Govorim o komadu … no, tukajle ga imate:

 

Zakaj to omenjam? Ker so se Pomaranča – vsaj za moje pojme – vlekli skozi celotno oddajo Železne stopinje kot neka rdeča nit. Upravičeno!

Je že prav, če ob tem priznam, da v časih, ko so bendi, zastopani v dokumentarcu, orali ledino heavy metala v Sloveniji, nisem ravno pripadal tej sceni. Ker je tedanja scena nekako sledila liniji metalci – pankerji – šminkerji, bi se najbrž moral samouvrstiti med šminkerje, pa čeprav bolj zaradi glasbe, kakor samega izgleda. Dobro, saj bi kje v arhivu našel tudi kako fotko s prekrasno šminkersko belo jakno, ampak … ko sem enkrat odkril synth-pop glasbo in v sklopu le-te Depeche Mode, je bilo mojega šminkiranja hitro konec.

S svojo regrato-lučkasto rdečo grivo v tistih časih tudi ne bi bil kaj prida metalec, a ker so Depeche Mode uporabljali precej sado-mazo imidž, sam pa sem svojo tovrstno identiteto tudi še iskal, sem si kaj kmalu omislil nekaj usnjenih, okovanih paščkov za škornje, pa neke zapestnice (prenetane) in podobne pripomočke … in k temu dodal pravo pravcato verigo, si jo s ključavnico pripel na levi škorenj … tako da so me tudi tedanji metalci radi vzeli v svojo družbo. 

Kar se tiče Pomaranče … jebiga, v tistih peklenskih časih nesvobode (kakor trobi politična desnica) sem se dobro zavedal, da obstajajo. A le toliko. Z vsem tistim svojim usnjem in železjem … jebiga, v začetku osemdesetih sem bil še premlad. Najbrž sem se vražjih satanov bal  😀 Potem sem pa, nekako ob prehodu v srednjo šolo, prvič slišal Šank Rock – e.  Zelo se mi je prikupila njihova pesem

 

na zgornjem posnetku sicer odigrana nekaj desetletij kasneje na koncertu, ki sem mu bil tudi priča. V tistem času sem bil brezupno zaljubljen v neko … recimo ji Milanka … in šankrokovsko besedilo o

Zdaj upam in čakam ta dan
ko bomo pili in vsi se ljubili.
Ti me boš izbrala in jaz bom tvoj princ
in bom gledal te tvoje lepe oči.
Tvoje lepe oči …

… me je navdajalo z upanjem. 

Sicer pa z metalom in dekleti sprva ni šlo gladko. Tudi Jeseničani smo imeli svoj hud metal bend (Heavy Company) in prav tam je igral neki frdamani Štefan, ki je bil na moč všeč moji neki drugi tedanji simpatiji … pa jo imenujmo Lidija.

In t’ko so mi šli v bistvu metalci kar precej na ku … na organ, v katerem nastaja žolč. Vse skupaj je potonilo v pozabo, ko sem se – bumbar! – kot bivši odličen učenec in potencialni Titov štipendist “uprl sistemu”, generalno fuknil v tretjem letniku  težkometalne strojne šole in se srečal s heavy metalom Železarne Jesenice. Nekako v tistem času so svoje najbolj prodajne plošče izdali Van Halen in Whitesnake, bil sem bolj domač tudi že z Divljimi Jagodami (ravno dober teden nazaj sem videl njihov koncert v Kranju!) in … sanj o šminkerski karieri je bilo za vedno konec.

Na tem mestu bom preskočil nekaj desetletij, v katerih bi v zvezi z dokumentarcem Železne stopinje lahko zapisal edino to, da sem bil nekoč lastnik nekaj trgovin, ki so prodajale glasbo. Ker je v tistih časih slovenski pop-sceni vladal šminker po imenu Vili Resnik, ki je eden od glavnih junakov Železnih stopinj (sic!), se najbrž lahko pohvalim, da sem ga nekoč gostil v smislu promocije (njegove glasbe, predvsem pa moje trgovine) v lokalu. Je že prav, da povem, da se ne prej, ne kasneje kdaj ni zbralo v trgovini več ljudi, kakor ob tisti priložnosti … Pa da je Vili pojedel vse Karat napolitanke, hehehehe …

In če res preskočim nekaj desetletij, ugotovim, da sta bila med mojimi prvimi resnimi intervjuvanci še dva akterja omenjenega dokumentarca: Tamara Pirih in Marko Slokar. Ni vrag, da kdaj še kdo iz filma ne najde poti do moje beležnice. Prav gotovo bi bil zares počaščen, če bi mi uspelo pregovoriti Mija Popovića. Ta metal scena te res potegne in … kaj kmalu ugotoviš, da gre za zelo prima ljudi. Saj ne vem, a bi se s svojim amaterskim “posnetkom” tule sploh pohvalil, ali ne, ampak … nekoč sem za mojo najljubšlo slovensko rock-metalsko balado skušal narediti tudi “video”:

 

In tudi sicer danes ugotavljam, da poznam precej ljudi iz dokumentarca Železne stopinje. In ko gledaš tako oddajo, se zaveš, kako malo prostora imajo danes prave slovenske glasbene legende v našem javnem življenju. Samo nekaj kilometrov južneje se človek pelje, pa hitro vidi, kako se tem rečem streže. Naše glasbene legende pa dandanašnji plače služijo v raznih duhamornih službah in če se ne bi pojavil nek entuziast in iz vsega skupaj naredil Železnih stopinj, bi se spomini vedno bolj in bolj pogrezali v meglo. Saj bi vam prilepil vsaj povezavo do le-teh, a je v arhivu RTV SLO ne najdem. Morda se bo pojavila kasneje. Lahko pa dodam vsaj napovednik za vse skupaj, pa si tisti, ki vas zadeva zanima – in imate možnost ogleda s časovnim zamikom – pogledate zdaj …

 

Meni pa za konec ne pade na pamet nič bolj pametnega, kakor oni znani vzklik Davida Covedale-a:

“Make some fuckin’ noise!”

… in temu dodam eno luštno sličico:


Dodaj odgovor

x
error

Vam je moje pisanje všeč? Pomagajte širiti dober glas, da bo segel v deveto vas :)