web analytics

Oni dan … ali ko je človek vreden manj od psa

27. december, 2018

Tole spodaj je izpoved. Osebna izpoved. Ampak tudi glas za vse tiste, ki ne premorejo sposobnosti, kakršne imam sam – izraziti se s pisanjem. In ne nazadnje tudi glas za tiste, ki te možnosti sploh nimajo. Po statističnih podatkih, ki jih je najti na spletu, je razvidno, da je stiska ljudi z roba najhujša prav v prazničnih dneh. Kamor seže oko, se vse blešči, utripa … ljudje manično hitijo po nakupih, vsi so dobre volje, v pričakovanju … Vedno večjemu odstotku ljudi pa gre prav takrat najbolj za nohte.

Oni dan sem … najbrž prvič od pubertete … mamo prosil, če mi posodi 20 evrov. Skorajda ves teden pred tem sem se pripravljal, da sem to storil. Prositi ne maram, taka reč me spravi v zares ponižujoč položaj. Tudi, ko moram prositi, ker je nuja tako velika, mi ne gre od ust. Ampak jbg, denarnica je bila prazna, dva 1,80m hokejista pa v mojem tednu. In ko sem enkrat le – stežka – izdavil, kaj bi potreboval, sem si hipoma domislil, kako bi zadevo prikazal bolj prijazno. Po prošnji sem se popravil – ne potrebujem dvajsetih evrov; potrebujem le nekaj stvari iz trgovine, da mlada usta ne bodo lačna. Seveda, ženica se je izstrelila in že v naslednjem jutru trkala na vrata s polno malho potrebščin, pa še dodala je … in to pri svoji mizerni pokojnini predčasno upokojene delavke iz proizvodnje v nekdanji železarni. Hvaležen sem bil do neba, ampak pa hkrati na nek svoj žalostni način tudi ponižan. Čez nekaj dni bom namreč prišel v neposredno južno soseščino petdesetih let, pa sem moral prositi …

Marsikdo zlahka s prstom pokaže name, češ … saj ta pa ničesar ne dela. Potem pa ves čas jamra. Pa še: moral bi prijeti za vsako delo! Živi na naših žuljih itd …Teh floskul je na kupe. Ob čem takem se vprašam – kaj je narobe z nami? Je vsa pamet izpuhtela v trgovske centre in resničnostne šove? Človek bi vendar moral delati tisto, kar ga osrečuje! In jaz delam; pišem. Pišem, pišem in pišem. Včasih mi tako početje zagotovi miren mesec, mnogokrat tudi ne. Mi pa na pamet pade naslednje – zakaj v naši družbi za uspešnega velja le tisti, ki je bogat? V mojih očeh ima tak človek eno izrazito sposobnost – delati denar. Nima pa je vsak. Nič ni z njo narobe, dokler je zadeva legalna – sam bi tu rad uporabil tudi pojem moralna –  in zaradi njegovega početja ne gre komu drugemu slabše. Ampak kaj hočem povedati? Vsak od nas skriva v sebi kako sposobnost, ki bi ji moral pustiti na plano, pa bi bil svet mnogo lepši. Moja sposobnost ni delanje denarja, pometanje cest, garanje za strojem, ali kaj podobnega … moja je – pisanje. Tudi govorništvo, animiranje, vodenje prireditev, delo z otroki. Pa saj me poznate. Tisto, kar pa večina ljudi počne v svojih službah in današnjem sužnjelastniško-izkoriščevalskem sistemu, pa je preprosto: borba za preživetje. Kar vprašajte se – kdaj ste zadnjič kaj počeli čisto iz svojega užitka in s tem zaslužili? Sploh kdaj?

Pa naj bo dovolj o tem.

Oni dan sem dobil socialno. Saj veste, to je tisti denar, ki podpira lenuhe in zaradi katerega se ljudem več ne splača hoditi v službo. Četudi so »lenuhi« uradno nesposobni opravljanja pridobitvenih dejavnosti, ali karkoli podobnega … Plačal sem vse aktualne račune, pa nekaj zaostalih in otrokom (bi omenil še vnuka, a se le-ta teh reči še ne zaveda) skušal pričarati nekaj prazničnega vzdušja. Vmes sem se s 13 let staro korejsko škrpeto, ki po vrhu vsega niti ni moja, peljal v Koper. Ne, kot turist, pač pa … ker z luštno ekipo ljudi skušamo pripraviti zanimivo igro na temo odvisnosti. Tokrat smo pač imeli dvodnevno vajo v Kopru. To cut a long story short … ustvaril sem si nov problem, saj mi je korejec v času najbolj obljudene predbožične nakupovalne histerije kolosalno crknil na parkirišču pred koprskim mega nakupovalnim centrom. Dim se menda vse do danes ni razkadil. Poskrbel sem za odvoz, dobil nadomestno vozilo in se prepeljal domov. V domačem kraju sem v nadomestno vozilo želel nazaj natočiti gorivo, ko sem se znova znašel v situaciji, ko je bilo v denarnici le 20 evrov. Šestnajst in nekaj drobiža sem jih zlil v rezervoar. In ko sem notri – na toplem – z dvajsetakom plačeval zapitek, mi je nasproti prišel moj klošar, ki seveda to sploh ni (saj ste si prebrali pogovor z njim?) Premraženo je bil videti, ponošene cunje so visele z njega. Ko me je možakar zagledal, je na bledem obrazu z odsotnim pogledom vzplamtela iskrica in … kaj pa bi človek sploh drugega lahko storil? – v tresočo dlan sem mu spustil vrnjene tri evre in preostanek. Še nekaj vljudnostnih puhlic sva zamenjala, a videti je bilo, da so možaku ogrele dušo. Ponudil sem mu, če ga lahko kam peljem, pa je odklonil. Potem pa sva šla vsak svojo pot. On s tremi evri in nekaj drobiža v svojem žepu, jaz pa s praznim. Poslušal sem pač svoje notranje občutke, ki so me opozarjali, da možakar tisti drobiž potrebuje bolj od mene. Tako sem bil vzgojen in zaradi tega sem trenutek kasneje odkorakal s praznim žepom, a polnim srcem. Ampak prosil … prosil me pa gospod ni ničesar! Kakor sem zapisal v začetku … prositi je res težko.

In tako končno pridem do teme, ki ima s prazniki le bežno povezavo. Povezavo v smislu, ker ves čas v teh dneh berem o tem …

Oni dan sem v ranem jutru slišal vpitje. V ledenih zametkih dneva, čeprav brez snega, zunaj najbrž ni bilo ravno prijetno. Ker vpitje ni in ni ponehalo, sem postal pozoren. Kot tipičen slovenski sosed, sem zato kukal izza zaves ven iz bloka in skušal ugotoviti, kaj se dogaja. Mlajši moški je sprehajal manjšega psa, starejši možak pa je vpil nanj, saj naj bi model in njegov psiček za seboj neodgovorno pustila kepico psičkovih iztrebkov. Potem pa mi je misel sama ušla na množično opozarjanje na škodljivost prazničnih pokov petard, saj naj bi se jih psi izredno bali. Desetletja dolgo so v naši družini (bili) psi in zadevo lahko potrdim. Ob tem pa razmišljam o nekem drugem fenomenu – fenomenu pasjeljubstva. V mojih mlajših letih, so bili v vsej ulici, kjer sem stanoval (naselje družinskih hiš) recimo štirje psi. Danes jih več premore povprečen trinadstropni blok.

Ne bi rad obveljal za nasprotnika psov, še manj živali nasploh, a … pes vendarle ne sodi v stanovanje, sploh pa ne v blok! Če že, naj si dom najde tam, kjer je hiša, ob hiši vrt itd … Vem, da se s tem marsikdo ne strinja, a … tako je prav. Imamo pač različna mnenja, s tem ni nič narobe. In če se nekoliko vrnem k fenomenu … pravzaprav pravi epidemiji lastništva psov … in vse skupaj kombiniram s tem, da je vedno manj človeških vez uspešnih … potem pridem do zanimivih ugotovitev. Naposlušal sem se že argumentov v stilu »pes te je vedno vesel«, »pes ti nikoli ne teži«, »pes te ne bo razočaral in prevaral, človeški partner pa« in pa »ko mi je najhuje, se stisnem k psu« …

Kaj to pove o nas odraslih? Da ne znamo reševati medosebnih odnosov? Da nam je bolj, kot stiska sočloveka (čeprav zaradi nje včasih teži) pomembno to, da ob poku petarde ne bodo prestrašeni psi? Ali da se v nesposobnosti spopadanja s situacijo, v kateri se znajde sočlovek, raje zatečemo k živali, ki nas »vedno razume in ne teži«?

Še enkrat za tiste s težavami v razumevanju zapisanega: to, da ob omembi psov (in nasploh živali) v prvo vrsto postavljam soljudi, ne pomeni, da živali ne maram, ali da zanikam potrebnost skrbi zanje!

Veste, oni dan sem z malenkostno gesto pomagal sočloveku, čeprav me zanjo ni prosil. Prositi za karkoli je v trenutkih, ko si na dnu, le še dodatna obremenitev. Takrat človek hlepi le po razumevanju in topli besedi. Prositi pa … prositi je težko, če že ne skorajda nemogoče. Pa najsi bo to za prgišče evrov, ali karkoli drugega …

Tako, s tem osebno izpoved, ki je hkrati tudi glas za tiste, ki se na moj način ne morejo izraziti – končujem. Še preden me kdo vpraša, če kaj potrebujem, se za tako izraženo skrb zahvaljujem. Zase na nek način ob koncu vedno poskrbim. Če pa bi radi komu kaj dali, pa lahko kak evro stisnete gospodu Dolinšku, ga nakažete Društvu prijateljev mladine, donirate organizaciji izjemnega gospoda Krabonje, Azilnemu domu, ali pa – če je taka vaša volja – Društvu za zaščito živali. Lahko seveda tudi psov.

Oni dan mi je bilo po hipni odločitvi več do sočloveka, kakor do mene samega. In ponosen sem na to.

No Comments

Dodaj odgovor