web analytics

Tole skokovito postaja ena izmed mojih najljubših knjig

Pantelej Prokofjevič je pogladil kos blaga, razgrnjen po pultu, se ostro zasukal in odšel k vratom. Odšel je naravnost proti domu. Šel je, sklanjal glavo kakor vol in stiskal šop suhljatih prstov v pest; močneje se je priklanjal na hromo nogo. Ko je šel mimo domačije Astahova, je pogledal čez plot: Aksinja je šla s praznim vedrom v hišo, pražnja, mladostna, zibajoča se v kolkih.
“Ej, le počakaj me! …”

Pantelej Prokofjevič je kakor vrag šinil skozi leso. Aksinja se je ustavila in ga malo počakala. Stopila sta v hišo. Snažno pometena ilovnata tla so bila potresena z rdečkastim glenom, v sprednjem kotu na klopi so bili ravnokar iz peči vzeti pirožki. Iz kamre je dišalo po preležani obleki in kdo ve zakaj – po janeževih jabolkih.

Panteleju Prokofjeviču se je že primuzal pod noge tigrast, debeloglav maček, da bi se mu malo priliznil. Ukrivil je hrbet v kamelo in ga prijateljsko sunil v škorenj. Pantelej Prokofjevič ga je treščil ob klop, se zasrepel Aksinji v oči in zavpil:
“Kaj se pa to pravi? … A? Postelja je še topla od moža, ti pa že vzdiguješ rep? Grišku bom za to puščal kri, tvojemu Stepanu pa pisal! … Naj zve, pri čem je! … Uh, ti, kurba, še premalo so te tepli … Glej, da mi od danes naprej tvoja noga nič več ne stopi na dvorišče! Speča se ti s fantom, le počakaj, da se vrne Stepan, potlej mu bom že …”

Aksinja je priprla oči in poslušala. Kar na lepem je pa nesramno opletla s krilom, obdala Panteleja Prokofjeviča z duhom po ženskih krilih, se s prsmi pognala proti njemu, se spačila in pokazala zobe.
“Kaj pa si mi, mogoče tast? A? Tast? … Kaj mi pa poješ? Pojdi in pridigaj svoji debeloriti! Na svojem dvorišču nosi hlače! … Ne maram te več videti, rogač krevljasti, polomljeni! … Marš stran, ne boš me zastrašil!”
“Počakaj, avša!”
“Kaj bi vpil, saj ne boš rodil! … Spravi se, od koder te je prineslo! Če pa se mi zahoče tvojega Griška – ga pojem s kožo in kostmi vred in ne bom nikomur odgovrajala za to! … Na, tu imaš! Kar popadi! Ja, rada imam Griška. No? Me boš udaril, ali kako? … Možu boš pisal? … Zaradi mene lahko pišeš tudi samemu satanu, a Griška je moj! Moj! Moj! Imam ga v oblasti in ga bom imela! …”

Aksinja je tiščala v uplašenega Panteleja Prokofjeviča s prsmi (in te so ji pod tesno bluzico plale kakor droplji v zanki), ga žgala s plameni črnih oči in vsipala besede – čedalje bolj grozne in nesramne. Pantelej Prokofjevič je utripal z obrvmi, se umikal proti durim, otipaval v kot postavljeno palico, mahal z roko in z zadnjo platjo odprl vrata. Aksinja ga je rinila iz veže, upehana kričala in divjala:
“Za vse svoje bridko življenje se bom napasla ljubezni! … Potelj me pa lahko pobijete, če hočete! Griška je moj! Moj!”

Pantelej Prokofjevič si je nekaj zabrundal v brado in se pobral proti domu.

Mihail Aleksandrovič Šolohov, Tihi Don

Dodaj odgovor

x
error

Vam je moje pisanje všeč? Pomagajte širiti dober glas, da bo segel v deveto vas :)