web analytics

Pukla guma … ali: vsaka stvar je za nekaj dobra

Oni dan popoldan se mi je mudilo. Opravek tu, obljuba tam, nakupi, razvoz mladičev, načrtovan zmenek … pa je popoldne hitro prekratko. V naglici sem se spustil, kakor prestradan jastreb, iz bloka na parkirišče. Tam pa, že tako precej ubog in ne ravno moj korejec, z na pol spuščeno prednjo levo dušo. A prestradanemu jastrebu taka reč ne vzame zagona. 

Drugače povedano – počila mi je guma. Guma na avtu namreč … da ne bi kak poreden bralec/ka dobil kake drugačne ideje 😉 Vanjo se je namreč zapičil šrauf, kakršne človek najde lahko najbrž le v železarskem kraju. 

Bulje

Nagnjen levo naprej, je korejec z jastrebom za vratom zmogel tistih nekaj sto metrov do najbližje črpalke. Spremljali so ga pogledi, ki so tako zelo značilni za moj domači lovski okoliš. Namreč, tod naokrog se je pri določenih tipih lovcev, ki se zbirajo v gručah pred bloki, z leti razvila navada buljenja. Človek gre, zatopljen v lastna modrovanja, mimo take gruče, ko se nenadoma zave, da ga nekateri ljudje buljijo. Pogledaš jih, pogledaš stran in čez trenutek spet pokukaš v njihovo smer. Oni buljijo. Pogledaš stran, narediš še nekaj korakov – in oni še kar buljijo. Se pelješ z avtom, oni buljijo. Narediš očitno gesto, jih prav izrazito začneš buljiti nazaj – oni buljijo. Mu rečeš: Kaj je, a ti mogoče kaj dolgujem? – on te bulji … Jaz jim rečem bulje. V slengu iz nekega drugega, slovenščini sorodnega jezika, besedica bulja da še neko drugo dimenzijo, ki pa prav gotovo lahko velja tudi za pravkar opisane osebke. Morda pa sem krivičen in ti ljudje preprosto vedo, da sem doslej spisal tekste, ki jih je bralo na tisoče ljudi, morda tudi, da sem napisal knjigo? 

Dušna paša

Razmišljujoč o teh rečeh, z za silo napolnjeno prednjo levo dušo, sem se pripeljal do vulkanizerja. Ne dosti pred closing time-om, sta bili v ambulanti pred mano v vrsti dve vozili. Naletel sem na znanko. Beseda je dala besedo in lepo sva se zaklepetala. Ob tem sem imel priložnost opazovati doktorje pri delu. Zdelo se je, da so nekateri – takole pred iztekom delovnega časa – že precej utrujeni. Morda se je za trenutek zazdelo tudi, da bi kdo od njih lahko bil podprt s kako tekočo substanco v prekomerni dozi, a so to lahko tudi samo moja nestrokovna natolcevanja. Skratka – doktor, ki ga je doletel moj korejec, ni in ni našel prave višine za operacijo. Ko mu je po nekaj poizkusih, podstavljanjih, prestavljanjih … le uspelo, je moja prednja leva dušo povsem izpustila. Po intenzivnem tretmaju z elementi burleske, je bila terapija uspešno zaključena. Prednja leva se je spet znašla na svojem mestu, ob oglušujočem hrupu avtomatskega privijanja vijakov s pomočjo stisnjenega zraka. Izkazalo se je tudi, da se duše ne da napolniti, če cev z zrakom pritrdiš le na prednjo levo, ne pa tudi na pištolo, saj na ta način le pihaš po dvorišču. 




Nagrada

Ampak zadeve se ne dogajajo naključno. Naključij ni! Prav tam, v ambulanti, prav takrat, sem po nekaj letih naletel na znanca. Tvojo knjigo sem prebral, je rekel. Nagrado. Zelo je dobra, v hipu sem jo predelal, je še dodal. Dejansko se je človek kar tam, sredi ambulante, začel priklanjati v slogu Arabcev, ki molijo, obrnjeni tja nekam na vzhod. Ostali pacienti v čakalnici so zvedavo jeli obračati poglede in pravzaprav je bilo vse skupaj videti kot kak show Stojana Auerja v devetdesetih. Le kričeča suknjiča sta nama manjkala, meni in znancu. 

Z napolnjeno dušo, tako in drugače, sem v nadaljevanju prekratkega popoldneva opravil z opravkom tu, obljubo tam, nakupi, razvozem mladičev in načrtovanim zmenkom.

Plaz

Zjutraj naslednjega dne, me je pričakalo sporočilo: 

In tako sem – pri skoraj devetinštiridesetih – spet postal mladinc. Komaj sem zadrževal ves zrak, da se ni spreminjal v napuh, ko me je zvečer pričakalo novo sporočilo. V manj, kot štiriindvajsetih urah – že od tretje osebe. Na isto temo. 

Če pa sem čisto iskren, se je tokratni plaz pohval – in nasploh dejavnosti – v zvezi s knjigo začel že v torek, ko sem knjigo izbrani družbi lahko predstavil v velenjski knjižnici, dan kasneje pa dobil še prošnjo zanjo od zanimive slovenske slikarke …

Merilnik tlaka v sistemu je tako spričo silnih pohval, zgoščenih v zelo kratko časovno obdobje, počasi začel prehajati v rdeče polje …

Uravnavanje pritiska

In ko sem, pošteno godrnjajoč, naslednje jutro spet zavil v hokejsko trgovino, ker je šla enemu od mladičev vnovič palica k vragu, ne ozirajoč se na mojo polno dušo, je v trgovino uletel tudi naključni znanec:

“Prebral sem tvojo knjigo! A veš, kako sem se smejal?! Res je dobra.”

Potem pa je še prodajalec v trgovini rekel, da mu jo obljubljam že dolgo. Knjigo namreč. Skoraj bi mi duša počila od ponosa, ko je ta isti model le poskrbel za oddušek – za hokejsko palico srednje kvalitete, mi je iz denarnice v njegovo blagajno prežarčil bankovec zelene barve.

In tako sem zdaj, poln pohval, a ne preveč napihnjen, v stanju:

Omm, ommmm 😀 :


Aja, knjiga … za knjigo me sprašujete?
Hm … po pravici povedano, je na zalogi le še par izvodov. Če ima kdo to željo, naj zanjo kar pogumno klikne na njeno fotografijo na vrhu te strani … ali pa me kontaktira na kak drug način.




Dodaj odgovor

x
error

Vam je moje pisanje všeč? Pomagajte širiti dober glas, da bo segel v deveto vas :)