web analytics

Otroci in naša realnost

1. september, 2018

Piše: Marko L.

Včeraj sem imel posebno nalogo. Meni ljubo nalogo. Iz kraja, v katerem prebivam, sem moral peljati dol do Istre, kjer ima Društvo, v katerem pomagam kot prostovoljec, enega zadnjih otroških letovišč. Takih letovišč, kakršnih je v nekdanji državi mrgolelo. Da ne bo nobenih dvomov, bom uporabil magično besedo – kolonija. Saj se večina nas, ki smo odrasli v socializmu, menda še spominja tistih dni brezskrbnih druženj, prvih ljubezni, skrivnih držanj za roke, ukradenih poljubov … brezskrbnih časov?

Pot do istrskega kraja – dobrih 200 kilometrov dolga – je pomenila prvi stik z realnostjo. Zanjo sem porabil reci in piši dobre štiri ure. Nekaj od tega časa je šlo na račun zastojev na primorski avtocesti (Ljubljana – Koper), nekaj tudi na račun čakanja za prestop meje. Ker je bila ob vračanju v nasprotno smer pretočnost slovenskih cest še mnogo slabša, se s to tematiko v tem zapisu ne bi posebej ubadal …

So pa vse silne ure v praznem kombiju – v Istro sem namreč potoval sam, nazaj pa z otroki – bile dobra priložnost za razmišljanje. V zadnjih dneh precej razburjanj v “državici” – za trenutek je popustila proti-migrantska histerija – povzročajo napovedi nekih gospodarstvenikov, ki bodo, če se uveljavi spet “komunistična oblast”, kakor pravijo, pobegnili skupaj s svojimi proizvodnimi kapacitetami kam v “bolj stimulativno okolje”. Družbena omrežja spet kar pokajo od sovražnih komentarjev, zagovorniki enih in drugih predstavljajo svoje poglede in argumente. Eni omenjajo Venezuele, povojne poboje, hiper inflacijo, so sploh proti sociali (podpiranju lenuhov, po njihovem), kaj šele kaki umetnosti … kdo to rabi, pravijo. Vse te “umetnike” bi bilo treba nagnat’ delat’ … Drugi spet govorij(m)o o izkoriščevalcih, o skorajda že povsem ukinjenih delavskih pravicah, suženjskem delu …

Bolje, če se kar vrnem “v kolonijo”. Ko sem kočno prispel v prej omenjeno Otroško letovišče, sem ugledal … srečne obraze otrok. Srečne obraze, ker je očitno v teh pičlih petih dneh, ki so si jih lahko privoščili v letovišču, vseeno kaka gugalnica v prvem večernem mraku bila priča nerodni izpovedi simpatije. Srečne obraze, ker so si mladi otroci-igralci v senci borovcev, ali pa morda le zadaj za kuhinjo, lahko izmenjali podatke o svojih profilih na družbenih omrežjih z mladimi odbojkaricami. Včasih smo si menjali telefonske številke, še prej pa – ne boste verjeli – prave pravcate domače naslove … take, ki jih s tresočo roko napišeš na naslovnico koverte, ki si jo prej izdelal iz kake revije (BRAVO …). Ugledal sem srečne obraze otrok, za katere je vsaj teh nekaj dni nekdo skrbel. In obraze otrok, ki so bili kljub vsemu srečni tudi spričo dejstva, da bodo kmalu spet ugledali domače. Čeprav … v posameznih primerih domača realnost nekaterih otrok ni prav nič rožnata …

Prizor iz kolonije:
večerni ples

Pot nazaj v domače kraje je bila časovno še bolj travmatična. Polnih pet ur je trajalo popotovanje od istrskega otroškega raja, v katerem s pomočjo naših prostovoljcev vsako leto letuje mnogo otrok tudi povsem zastonj, do kraja na Gorenjskem. Še enkrat povem – gre za dobrih dvesto kilometrov. Ob tem naj povem tudi, da sem se z nekaj iznajdljivosti gneči na obalnih mejnih prehodih izognil in sem mejo med državicama prestopil praktično v dveh minutah. Obmejni policist me je dejansko prepoznal, saj večkrat pripeljem/odpeljem podobne odprave. Naše ceste pa … pač že dolgo niso več dizajnirane za promet, kakršen se v večini poletnih mesecev zgrne nad deželico, ki ji rečemo država. 

Poln kombi pubertetnikov, ki jih je treba v miru držati toliko ur, je zanimiva zadeva. Ampak s tem imam izkušnje. Najprej spijo, saj jim noči v koloniji ne ponudijo dovolj počitka. Pustimo ob strani odgovore na vprašanje, zakaj tako … vsi smo bili enkrat mladi. Potem pa hormoni sčasoma podivjajo, padajo provokativna vprašanja (“Vodička, a smo bili dovolj zmerni pri seksu, drogah in rokenrolu?”) in podobno. Na vrsti so ustavljanja zaradi bruhanj, lulanja, pa žeje, lakote in vseh mogočih drugih razlogov. 

Tale zapis bom zaključil s pretresljivo izkušnjo od včeraj. Žive, glasne in raznoraznih idej polne pubertetnike je za nekaj kratkih minut v smrtno tišino pognala radijska oddaja na Valu 202; oddaja Botrstvo. Nenadoma bi  – ko je z Vala 202 otroški glas žalostno razlagal, kako hudo mu je, kadar se sovrstniki pogovarjajo o svojih počitnicah, on pa jih je preživel doma, v revščini – v kombiju zaslišal tudi padec igle. Globoko sem požiral slino, ob pogledu na zraven mene stoječi kamion skušal skriti motnost v očeh in z otroci skupaj poslušal oddajo do konca.

(KLIK-nite na povezavo do omenjenega prispevka)

Vožnje pa ni in ni bilo konec. Vožnje iz kolonije po cestah, ki jih nekateri preko davkov ne želijo več po “komunistično” financirati. Vožnje po cestah, na katerih se ob kupu pločevine vsakih nekaj kilometrov z muko prebijajo obupno plačani ter kriminalno slabo opremljeni gasilci, policisti in reševalci … Vožnje iz kolonije, ki je nekateri s pomočjo pobranih davkov več ne želijo po “komunistično” financirati, saj gre najbrž le za podporo lenuhom in njihovim otrokom …

Za konec naj si izposodim še del zapisa, ki ga je na svojem Facebook profilu zapisala ena najprodornejših slovenskih novinark (Eugenija Carl):
Nehajmo že zganjat histerijo okoli peščice nezadovoljnežev, (nekateri imajo zadaj tudi ideološko agendo), ker je vse skupaj postala senzacija, ki smo jo napihnili prav mediji. 
In kaj pol, če si bodo morali kupili dva metra krajšo jahto, parkirano na Antilih in golfirali v Lipici, namesto v Monte Carlu!

Pa še moje lastno vprašanje: pohlep, kje je tvoja meja?


No Comments

Dodaj odgovor