»Zadnjič mi je eden od njegovih delavcev opisal svoj delovni teden,« se je oglasil podžupan Kralj. »V ponedeljek zjutraj je prišel v službo ob šestih. Duhovnik ga iz službe ni pustil pred polnočjo zvečer, saj je bilo menda potrebno izpolniti neko naročilo. Spet je prišel v službo v torek zjutraj in ostal v garaži – tam ima namreč »gospod« Duhovnik proizvodne prostore – do dveh ponoči. To je bila torej že sreda. Nazaj v službi je znanec moral biti čez štiri ure, torej v sredo ob šestih zjutraj. Še vedno menda zaradi istega naročila, za katero mi je ta človek zatrdil, da ga je bilo nemogoče izvesti že po tehnični plati, obupna pa je bila tudi kakovost, da o količini ne govorimo. Tretji zaporedni »šiht« je nato trajal polnih petindvajset ur, do četrtka do sedmih zjutraj. In ko je popolnoma izmučenemu znancu Duhovnik rekel, naj gre domov in se malo naspi, v službo pa spet pride ob dvanajstih, se je le-ta seveda uprl. Pravi, da je šef tako vpil nanj, da so bili osupli tudi vsi ostali sodelavci …« »Prepričan sem, da gre za laži. Gospoda poznam kot dobrega in …« »Že prej si povedal, za kakšnega ga imaš!« je…

Včeraj sem imel posebno nalogo. Meni ljubo nalogo. Iz kraja, v katerem prebivam, sem moral peljati dol do Istre, kjer ima Društvo, v katerem pomagam kot prostovoljec, enega zadnjih otroških letovišč. Takih letovišč, kakršnih je v nekdanji državi mrgolelo. Da ne bo nobenih dvomov, bom uporabil magično besedo – kolonija. Saj se večina nas, ki smo odrasli v socializmu, menda še spominja tistih dni brezskrbnih druženj, prvih ljubezni, skrivnih držanj za roke, ukradenih poljubov … brezskrbnih časov? Pot do istrskega kraja – dobrih 200 kilometrov dolga – je pomenila prvi stik z realnostjo. Zanjo sem porabil reci in piši dobre štiri ure. Nekaj od tega časa je šlo na račun zastojev na primorski avtocesti (Ljubljana – Koper), nekaj tudi na račun čakanja za prestop meje. Ker je bila ob vračanju v nasprotno smer pretočnost slovenskih cest še mnogo slabša, se s to tematiko v tem zapisu ne bi posebej ubadal … So pa vse silne ure v praznem kombiju – v Istro sem namreč potoval sam, nazaj pa z otroki – bile dobra priložnost za razmišljanje. V zadnjih dneh precej razburjanj v “državici” – za trenutek je popustila proti-migrantska histerija – povzročajo napovedi nekih gospodarstvenikov, ki bodo, če se uveljavi spet…