web analytics

ZAKAJ SEM ŠE DANDANES NAVIJAČ HAJDUKA …

21. avgust, 2018

Piše: Marko L.

… in ne nekih Realov, Barcelon, Juventusov, Manchestrov, Chelseajev, Bayernov … kakor je popularno danes. Te ljubezni mlajši pač ne bodo mogli razumeti.

V osemdesetih letih minulega stoletja (moja najstniška leta) je imel Hajduk odlično ekipo. Takrat še z rdečo zvezdo, simbolom upora, v svojem grbu. V tistem desetletju je bil seveda še v moji državi. Nikoli nisem pomislil, da bi recimo navijal za Olimpijo, ki je tedaj – edina iz Slovenije – igrala v Prvi zvezni ligi. Saj ne znam povedati zakaj, ampak Hajduk je bil zame od nekdaj čaroben. Od Slovencev je – po fantastičnih predstavah Branka Oblaka v desetletju pred tem – v Splitu nekoliko “povohal” beli dres edino Zdenko Iskra. V tistem desetletju je Hajduk osvojil tri naslove pokalnih prvakov Jugoslavije, žal pa se na Poljudu v tem času niso veselili nobenega naslova državnih prvakov. Nisem bil torej … kakor se danes reče … glory-hunter. Trikrat v tistem desetletju so bili Splitčani drugi in tretji v tedaj izredno močni jugoslovanski ligi. Najbližje naslovu so bili pravzaprav prav v prvem letu te dekade; takrat so pod dirigentsko palico legendarnega trenerja Anteja Mladinića Bićeja osvojili drugo mesto za beograjsko Crveno zvezdo, zaostali pa so za pičli dve točki. Podobno se je končalo dve leti kasneje, le da je bil tistikrat prvak drugi beograjski klub – Partizan; ponovno s pičlima dvema točkama prednosti pred splitskimi “majstori s mora”.

Vodstvo Hajduka je pred začetkom sezone 1981/82 izvedlo spektakularen prestop tedaj enega najčarobnejših mladih jugoslovanskih igralcev Blaža Sliškovića. Le-ta je iz mostarskega Veleža prestopil k splitskim “bilim” in nemudoma postal ljubljenec navijačev. Njegov prvi trening na Poljudu si je prišlo ogledati 30,000 navijačev, kar je vse do današnjih dni nekaj neponovljivega.

V tedanjem pokalu UEFA je bil Hajduk boljši od Stuttgarta in Beverena (tedaj povsem solidnima evropskima ekipama), v osmini finala pa je “bilim” ob zmagi s 4:1 v Splitu zmanjkal en pičel gol, da bi nadoknadili zaostanek s prve tekme proti Valencii (1:5).

V sezoni 1983/84 je šlo Hajduku ponovno odlično v “Evropi”. V Jugoslaviji je ekipa ponovno osvojila Pokal po dveh finalnih tekmah proti Crveni zvezdi (2:1,0:0). Navijačem “majstora s mora” nam je posebej v spominu ostal zadetek Blaža Sliškovića, ki ga je vratarju Zvezde in reprezentance Tomislavu Ivkoviću zabil neposredno iz kota.

V pokalu UEFA (ekvivalentu današnje Lige Europa) je Hajduk po vrsti eliminiral romunsko Univerzitateo (ki je bila tedaj zelo močna “evropska” ekipa), madžarski Honved in niški Radnički. V povratni četrtfinalni tekmi proti praški Sparti so “bili” napredovali z golom Blaža Sliškovića v 118. minuti tekme; le-ta je z genialnim zadetkom iz prostega strela prevaral češkega vratarja za končnih 2:0. V polfinalu se je Splitčanom zalomilo, saj je londonski Tottenham ob skupnem neodločenem rezultatu z dveh tekem (2:1,0:1) v Splitu dosegel gol, Hajduku pa ga v Londonu ni uspelo. V spominu navijačev je do dandanes ostala bomba Dževada Prekazija s 40 m na White Hart Lane-u, ko se je zatresla prečka domačega vratarja. Tresla bi se najbrž še danes, če Spursi medtem ne bi gradili novega stadiona.

Ker je bil Hajduk v tistih letih resna evropska ekipa, je tudi v naslednji sezoni zabeležil odmevne rezultate v tekmovanju na Stari celini. V pokalu UEFA je po vrsti izločil francoski Metz (5:1,2:2), italijanski Torino (1:1,3:1) in tedaj sovjetski Dnjepr (1:0,2:0). V četrtfinalu so Splitčani nesrečno izpadli po izvajanju enajstmetrovk proti belgijskemu Waregemu.

V jugoslovanskem prvenstvu je Hajduk sezono 1984/85 ponovno končal na drugem mestu (za Sarajevom), takrat z zaostankom štirih točk. Prvi strelec jugoslovanske lige je bil v tisti sezoni Hajdukov igralec – morda bi komu bil zanimiv podatek: Srb iz Sarajeva – Zlatko Vujović (25 golov).

Leta 1987 je Splitčane vodil legendarni Josip Skoblar. Spet so bili Hajdukovci zmagovalci jugoslovanskega pokala. V spominu od takrat je ostal poraz v prvi polfinalni tekmi na Poljudu od Crvene zvezde (1:2), vendar so z golom še ene Hajdukove legende Aljoše Asanovića “bili” slavili v Beogradu. Potnike za finale je tedaj ob izvajanju enajstmetrovk odločil z obrambami Zoran Varvodić, vratar Hajduka. V finalu so se v t.i. jadranskem derbiju Splitčani pomerili z Rijeko. Varvodić je bil na tekmi rezervni vratar, vendar ga je Josip Skoblar pred koncem podaljška poslal med vratnici. Varvodić se mu je oddolžil z izvrstnimi obrambami v seriji enajstmetrovk in si s tem med navijači pridobil naziv Rambo.

Konec tega in začetek novega desetletja sta zaznamovali dve finali pokala proti Zvezdi. Vse skupaj je potekalo v senci dogodkov ob političnih spremembah in začetku vojne v nekdanji državi. Trener Luka Peruzović leta 1990 ni imel sreče, saj je po nekaj zamujenih izjemnih priložnostih v finalu Hajduku zabil iz sumljive pozicije (offside?) gol Darko Pančev in na ta način končal ‘Ajdukovo pot v Jugoslaviji …

Po razpadu nekdanje države je moštvo nanizalo še nekaj naslovov državnih prvakov samostojne (neodvisne) države Hrvaške, potem pa je sledil zaton. Stanje v Splitu danes je najlažje opisati z besedico kaos. Edina svetla točka je še naprej fanatično podpiranje precejšnjega dela dalmatinske nogometne javnosti; ob tem pa je ob katastrofalni sestavi ekipe, poslovanju in dolgoletni odsotnosti kakršnegakoli uspeha, madež klubu ustvarila še skupina, ki bi ji z blagim opisom pripisal povezavo z neo-ustaštvom.

Ampak kaj sem želel povedati s tem zapisom? Naj bodo še tako popularni z denarjem naftnih mogotcev podprti klubi, naj naslove osvajajo do neba zadolžena moštva … moja ljubezen do “majstora s mora” bo ostala neomajna. Novodobni hrvaški nacionalizem mi ni blizu – prav nasprotno! Noben nacionalizem mi ni blizu. Včasih mi je prav težko spremljati dogajanja v Splitu. Trenutno je ekipa, ki domuje na popularni poljudski “školjki” po obupnih predstavah na osmem mestu deset-članske hrvaške lige … jaz pa vseeno razmišljam v skladu s tisto znano krilatico – Hajduk živi vječno!


No Comments

Dodaj odgovor