web analytics

ZVEZDNI UTRINKI – malo za hec, pa tudi nekoliko zares

13. avgust, 2018

Piše(m): Marko L.

Sinoči, tam okrog pol polnoči je bilo, sem šel na balkon. Saj veste, zvezdni utrinki. Gotovo ste kaj slišali, brali o tem v zadnjih dneh. Okrog pol polnoči torej, prej ni šlo. Jbg, moj priljubljeni klub, nekdaj velikan, prej ni končal tekme. Ampak saj – pol polnoči se sliši kar v redu čas za opazovanje nočnega neba in zvezdnih utrinkov.

Stal sem tako ob balkonski ograji in vprašujoče zrl v nebo. Opazovanje zvezd me je pogosto zaposlovalo že v otroštvu. Tudi kasneje v mladosti. Kaj pa vem … gledaš tja gor, razmišljaš o prostranstvih vesolja, o smislu življenja in take reči. Tudi sinoči je bilo podobno. Le da sem čakal na zvezdne utrinke. Čakal sem tako pet minut, pa ni bilo nobenega. Nebo je bilo sicer jasno, zvezde lepo vidne. Čakal sem deset minut, utrinka še vedno nobenega. Potem pa sem se spomnil, da je bilo rečeno, da bodo utrinki najbolje vidni tik pred zoro.

Pa saj je jasno, da nobenega ne vidim, sem si mislil, ko pa je vražja okolica tako svinjsko razsvetljena. Svetijo ulične svetilke, vozijo avtomobili, v polovici stanovanj gori še luč. Ob tem mi gredo skozi misli pojmi, kot so svetlobno onesnaževanje, zvočna polucija in podobni. Sam sebi se zdim prav fajn, ker obvladam take fancy izraze in sem tako osveščen …

Je že res, pravijo, da moraš takole reč opazovati nekje na kakem hribu, daleč od luči mesta, ampak …  za kaj takega sem prelen. Pa ‘Ajduka ne bi mogel gledati. Bi se tudi ne počutil dobro nekje vrh hriba, ležoč v travi, razmišljujoč o filozofskih vprašanjih in … slišoč vsak najmanjši šum. Jbg, mestna srajca sem. Gotovo bi bil prepričan, da me bodo pregomazele vse žuželke tega sveta, čez noge mi bo zlezla anakonda in kot da vse to ne bi zadostovalo, bi se znašel prav na nočni poti rosomaha, ki bi se vračal z dvomesečnega vegetarijanskega kampa. Pa ti pol opazuj zvezdne utrinke …

In ko sem ravno jel obupavati, počasi opazovati balkone v sosednjih blokih … človek nikoli ne ve – kaj pa, če se ravno v tistem balkonu pojavi gola lepotica? … in preklinjati, ker se mi pred zoro ne bo ljubilo vstati, sem z delčkom očesa zapazil utrinek.




Heeej, a je bil? sem se najprej vprašal. Je bil res, ali se mi je le zdelo? Vprašujoče sem zrl gor in … hipno je nebo preparal še eden. Jaz pa brez pripravljene želje! No, z željo že, ampak ne natančno dodelano. Saj veste, kako pravijo za te želje – če v vesolje pošlješ nedodelan signal, boš tudi željo dobil izpolnjeno – nedodelano. Podobno kakor primer, ki mi ga je povedala moja coachinja – o ženski, zaposleni v taki službi, kjer je morala delati tudi ob nedeljah, praznikih, petkih in svetkih, podnevi in ponoči. V začetku nekega decembra si je zaželela da letos pa novoletne noči ne bi preživela v službi, pač pa v postelji. No, pa da bi še izgubila kak kilogram, je prav po žensko dodala. Zgodilo se je pa tako, da je še pred novim letom imela težjo prometno nesrečo, novoletno noč preživela v bolnišnični postelji in spričo fantastične hrane, po katerih so tovrstne ustanove znane – shujšala par kilogramov …

Povem še svoj, še čisto svež primer. V noči s četrtka na petek (torej pred parimi dnevi), sem tudi nekaj postopal po balkonu. In – voila! – ugledal shooting star. Tako me je presenetila, da sem uspel pomisliti le na … deeeenaaaarrrr … pa je že ni bilo več. Nedodelana želja torej. V petkovem dopoldnevu me je poklicalo prijazno dekle in mi sporočilo, da mi ukinjajo neko subvencijo. Hmm … deeenaaarrr …

Treba je torej paziti, kake signale spuščamo v obtok, še posebej, če želje pošiljamo v trenutku, ko zagledamo zvezdni utrinek. Saj veste – nekaj malega vraževerja ne škodi, tovrstne želje pa se menda izpolnijo …

In tako sem nepripravljen “zbral” že dva zvezdna utrinka. Jebemti!, sem si mislil, zdaj pa ne grem noter! Zdaj jih hočem pa nekaj videti. In sem se parkiral na balkonski stol. Včasih spijem kako kavo sedeč na njem. OK, zgodilo se je tudi že, da mi je – na prav tistem stolu – po grlu steklo pivo.  Ampak da bi človek sedeč na njem dlje časa zrl v nebo – za te namene pa ni bil dizajniran. Naslonil sem noge na balkonsko ograjo, iskal pravo pozicijo, vsaj malo udobja in … Jebemti!, spet zgrešil utrinek! Pristavil sem si stolovega brata dvojčka in … končno v miru uzrl utrinek. Prav preparal je nebo nad mestom, gledal sem ga celotno pot; menda se gibljejo s hitrostjo do 72 km/s. Ampak definirana želja – ta mi je pa še vedno manjkala …

Potem so prišle pa moje minute. V dobrih dvajsetih minutah, tja do deset čez polnoč, sem videl kup utrinkov. Zanje sem pripravil malo morje želja. Včasih so mi v vmesnem času med enim in drugim misli ušle, pa je bilo treba željo ponoviti. Ampak v nekaj minutah sem si tako zbrano zaželel, da bi moj prihajajoči tattoo dobro uspel (podrobnosti o tem ne bi takole javno razgaljal), da bi mi bilo ponujeno človeško plačilo pri delu, ki ga vestno in z veseljem opravljam. In še: da bi mi z že napisano knjigo uspel cilj, ki sem si ga zastavil. Da bi mi s pisanjem uspelo zaslužiti dovolj za dostojno življenje (kakšna bogokletna misel v Sloveniji, mar ne?). Da bi zadel … 20 000 EUR. Ne, trideset. Ma ne, kar 5+2 naj bo na Eurojackpotu. Veš, koliko ljudem bi lahko pomagal s tem, Lukan!?, mi je govoril nek notranji glas. Da bi bil moj vnuk, ko bo čas za to, zdrav in … hmm, kako pa naj vem, da bo res fant, sem pomislil, medtem ko je utrinek izginjal z nočnega neba. Ampak saj veste, kako rečejo kod naših dole – nek’ bude šta hoće, samo da je muško … Haha, na Balkanu ga pa tudi pihnejo, si mislim in … valjda … spet zgrešim utrinek.

Ko sem pa ravno pri Balkanu – včeraj sem slišal enega dobrega. Vic namreč.

Objašnjava Mujo Hasi kako se neki dan sreo s nekim Amerikancem. I taj mu se Amerikanac hvali pa hvali.
Moš’ zamislit, pravi Mujo Hasi, on kaže, da ima tamo u Americi toliko imanje, da mu autom treba čet’ri dana, da ga obidje.
I? 
vpraša Haso zdolgočaseno.

Slušaj jarane, rek’o sam mu, odgovori Mujoim’o sam i ja takvo auto, pa sam ga prod’o …

Ampak nazaj k utrinkom. Ugotovil sem, da imam več želja, kakor je v meni ostalo budnosti. Zato sem legel k počitku in si budilko nastavil na nekaj pred četrto uro zjutraj. Saj veste, utrinki bodo najbolje vidni tik pred zoro

_____________________________________________

In res, 3:55 me predrami nežna glasba. Jebemti no, kaj mi je tega treba?, se vprašam. Zaspano premaknem budilko na 4:35 in si mislim – bom že kasneje pogledal tistih par jebenih utrinkov. Ampak potem pamet počasi začne loviti telo. Lukan, dvigni svojo leno rit, nisi še podelal vseh želja!, me nadre podzavest. In res … dvignem svojo leno rit. Nag, kakor ob rojstvu, zatavam v kuhinjo, napol nezavesten pristavim lonček za kavo, nase navlečem najnujnejše in se parkiram na balkonski stol (in njegovega brata dvojčka).

Kar se mesta tiče, je bilo bolje. Cestne svetilke so sicer še vedno gorele. Po stanovanjih v sosednjih blokih je bila pa še tema. Tudi vozečih avtov ni bilo, tako da sem že razmišljal, o kakšni onesnaženosti (poluciji) naj pravzaprav razmišljam zjutraj. Sam sebi nisem verjel, ampak končno enkrat sem na balkonu prehitel mamco iz sosednejga bloka, ki ji rečem nadzorna kamera. Najbrž vam ni potrebno posebej razlagati zakaj. Utrinkov pa ni in ni hotelo biti. Kava je bila kuhana, jutranja spontana erekcija je popustila kar na balkonu (jbg, prehitro sem vstal, ponavadi me doleti v topli postelji) in počasi se je jelo svetlikati tam za Stolom. Jaz pa sključen na balkonu, rahlo omotičen, pretežno podhlajen (v zadnjih nočeh se je simpatično ohladilo), ampak prelen, da bi si šel po kako odejo. Pa tudi – nikakor nisem želel zgrešiti kakega utrinka, kaj šele večih! Lista želja je bila pač še dolga.

Potem mi je pa vseeno uspelo. Presenečeni bi bili, če bi vedeli, kako dolgo – v že precej svetlo jutro – je bilo moč opazovati ta nebesni fenomen! Tako sem končno uspel zaželeti srečno ozdravitev moji M. (pred samim seboj me je bilo sram, da si nisem tega najprej zaželel že v večeru prej), pa spet 5+2, dober tattoo, zdravega vnučka, pa zdravje vsem nam … in se zalotil, da sem slišati kakor povprečna miss. Zdravje vsem nam?




___________________________________________

Še dobro, da si nisem zaželel miru v svetu ter da bi vsi lačni končno imeli dovolj hrane. Hmm, čeprav … to bi si najbrž človek moral zaželeti.

Kakorkoli obrnem – v času tik pred zoro, je bilo videti manj utrinkov, kakor sredi noči. Kar se mene tiče – ta informacija ni bila pravilna. Ne verjemite vsemu, kar preberete na spletu! Še posebej ne verjemite temu, kar sem vam natvezil ravnokar jaz, hehe …

Nage sosede nisem dočakal. Bom pa zato od naslednjega žrebanja naprej resno bogatejši (lahko bom pomagal marsikomu!), razrešene bodo zdravstvene, ekonomske in sploh vsakršne težave, desničarji bodo širom rok sprejemali ljudi z vsega sveta … Vnuček bo svetovni prvak v atletiki, ‘Ajduk bo spet strah in trepet Evrope, publika se bo vrnila v dvorano Podmežaklo, nadzorna kamera pa si bo našla kak drug hobi …

Aja … če vam znese, pa le kliknite na kako reklamo …

Aja 2: mojo knjigo si še vedno lahko priklikate na:

No Comments

Dodaj odgovor