… in ne nekih Realov, Barcelon, Juventusov, Manchestrov, Chelseajev, Bayernov … kakor je popularno danes. Te ljubezni mlajši pač ne bodo mogli razumeti. V osemdesetih letih minulega stoletja (moja najstniška leta) je imel Hajduk odlično ekipo. Takrat še z rdečo zvezdo, simbolom upora, v svojem grbu. V tistem desetletju je bil seveda še v moji državi. Nikoli nisem pomislil, da bi recimo navijal za Olimpijo, ki je tedaj – edina iz Slovenije – igrala v Prvi zvezni ligi. Saj ne znam povedati zakaj, ampak Hajduk je bil zame od nekdaj čaroben. Od Slovencev je – po fantastičnih predstavah Branka Oblaka v desetletju pred tem – v Splitu nekoliko “povohal” beli dres edino Zdenko Iskra. V tistem desetletju je Hajduk osvojil tri naslove pokalnih prvakov Jugoslavije, žal pa se na Poljudu v tem času niso veselili nobenega naslova državnih prvakov. Nisem bil torej … kakor se danes reče … glory-hunter. Trikrat v tistem desetletju so bili Splitčani drugi in tretji v tedaj izredno močni jugoslovanski ligi. Najbližje naslovu so bili pravzaprav prav v prvem letu te dekade; takrat so pod dirigentsko palico legendarnega trenerja Anteja Mladinića Bićeja osvojili drugo mesto za beograjsko Crveno zvezdo, zaostali pa so za pičli dve točki….

Sinoči, tam okrog pol polnoči je bilo, sem šel na balkon. Saj veste, zvezdni utrinki. Gotovo ste kaj slišali, brali o tem v zadnjih dneh. Okrog pol polnoči torej, prej ni šlo. Jbg, moj priljubljeni klub, nekdaj velikan, prej ni končal tekme. Ampak saj – pol polnoči se sliši kar v redu čas za opazovanje nočnega neba in zvezdnih utrinkov. Stal sem tako ob balkonski ograji in vprašujoče zrl v nebo. Opazovanje zvezd me je pogosto zaposlovalo že v otroštvu. Tudi kasneje v mladosti. Kaj pa vem … gledaš tja gor, razmišljaš o prostranstvih vesolja, o smislu življenja in take reči. Tudi sinoči je bilo podobno. Le da sem čakal na zvezdne utrinke. Čakal sem tako pet minut, pa ni bilo nobenega. Nebo je bilo sicer jasno, zvezde lepo vidne. Čakal sem deset minut, utrinka še vedno nobenega. Potem pa sem se spomnil, da je bilo rečeno, da bodo utrinki najbolje vidni tik pred zoro. Pa saj je jasno, da nobenega ne vidim, sem si mislil, ko pa je vražja okolica tako svinjsko razsvetljena. Svetijo ulične svetilke, vozijo avtomobili, v polovici stanovanj gori še luč. Ob tem mi gredo skozi misli pojmi, kot so svetlobno onesnaževanje, zvočna polucija in podobni….