web analytics

O slavi, Halidu, rockerjih in blondinkah

12. maj, 2018

Prav poseben dan je bil včeraj. Pa saj je vsak dan poseben, če si ga naredimo, mar ne? Dopoldan sem obiskal okulistično ambulanto v Naklem, kjer sem bil najprej izgubil skorajda še zadnjo trohico potrpežljivosti, saj sem bil navkljub natančno določeni uri na vrsti skorajda uro in pol kasneje. Če k temu dodam še konkreten prepir ene od starejših pacientk in medicinske sestre, me – ob vsej svoji nagnjenosti k živčnosti – menda lažje razumete. Tudi sam sem bil na robu izbruha. Mamca je res težila, to je treba priznati, a bi se tudi medicinska sestra lahko malce bolj brzdala. Sicer pa jo razumem (medicinsko sestro namreč), najbrž bi vsiljivo starejšo gospo sam poslal k vragu že precej hitreje. Vrhunec mojega okulističnega obiska je bil vstop v ordinacijo, kjer mi je nekaj filozofskih govorov privoščila še zdravnica, ampak … o tem kdaj drugič. Skratka – leta so tu, dolga roka pa počasi postaja pravilo …

Ob kasnejšem “obisku” Kranja sem si privoščil nakup enega od svojih najpomembnejših delovnih pripomočkov – računalniškega stola. Prigoda iz ene od kranjskih veletrgovin s pohištvom (in ostalo šaro) – v trgovini sedam in preizkušam različne stole. V vsej prostranosti prizorišča od nekod uleti znana pleša enega od slovenskih estradnikov. Model tam – nevedoč, da sem prisoten tudi jaz – dela selfije. Potem pa me zagleda in … odhiti stran. Čez nekaj minut se razbesnel vrne, ker ni našel izhoda, zmerjajoč in sopihajoč od besa. Skupaj nekako najdeva … vhod v trgovino, a gre vseeno le za – vhod. Lukan potem po neki logiki razbere puščice po tleh, s pomočjo katerih oba plešca skupaj najdeva izhod. Jaz ob tem zunaj srečam tudi blond potetoviranko iz neke druge priložnosti, tako da se celotna situacija celo razvije zelo prijetno. 

Urgentno sem se nato vrnil v domači kraj, saj je neka medicinska situacija zahtevala ekspresno vožnjo do ljubljanskega kliničnega centra (oz, njegovih izpostav). Spotoma sem, povsem slučajno, ob poti opazil neke velike panoje s plakati … kdo ve česa. Sem pa na njih prepoznal Halida. Saj veste, kdo je Halid? Pa … Halid, no. Halid Bešlić, mater! Ob njem sta na fotkah še dva druga modela, ki ju morda tudi poznam, a … kakor pravim – na vse skupaj nisem bil pozoren. Kasneje sem sicer ugotovil, da sta poleg še Željko in Neno. Halid pa je očitno ostal nekje v podzavesti. Zakaj tako, boste izvedeli v nadaljevanju …

Ko sem se v zgodnjem večeru vrnil tudi s tega izleta, sem se po krajši osvežitvi (in obilni dozi Whitesnakov iz domače avdioteke) odpravil še na koncert mojih Seven Days in May, ki so v ZIP Bazi v Trzinu končno uradno predstavili izid svoje prve plošče. In tako sem se v določenem trenutku … kdo ve katerič v dnevu že … spet peljal proti in mimo Kranja ter končal na koncertu 7DiM v Trzinu. Tam pa … klasična rock scena. Usnje, mlade bejbe, stari rockerji, kopica znanih obrazov s slovenske estrade in … fotograf. Uletim s svojo boljšo polovico na koncert, kjer me najprej ustavi fotograf in pravi:
Naročili so mi, naj slikam slavne osebe. Ti si že slaven, dovoli, da te slikam …
In tako sem se – ves slaven menda – slikal. Ampak *ebeš to! Kar mi je bolj ostalo v spominu, je bila situacija “s šanka”. Stal sem tam ob pultu, ves tih (v hrupu koncerta) in skromno čakal, da bi se me kdo usmilil, ko se je obme pridrgnila neka luštna blondinka. Meni sicer popolnoma neznana ženska se je z menoj kaj hitro spirjateljila … pardon – sprijateljila. Beseda je dala besedo in kaj hitro je bila blond žverca vsa v moji bradi. Ko si je pa bejba – mimogrede: videti je bila povsem prisebno – že ravno dovolila tovrstno intimnost (ne dotikaj se moje brade, mater!), sem pa začel tudi jaz gladiti njo po bradi.
Pa ne tukaj, je rekla.
Ni videti, da bi kje drugje imela brado, sem ji odvrnil. Ali pa celo, da bi bila kje drugje kosmata.
Saj tudi nisem. Nikjer, 
mi je zaupala.
V tistem se je zraven pririnil še nek njen – očitno – znanec in kaj hitro me je predstavila:
To je moj novi fant. Kako si že rekel, da ti je ime? Mato?
Ob tem, ko sem postal Mato, sem začutil tudi prijetno masiranje po hrbtu. Blondinka mi je navihano pomežiknila, ko je njena roka zdrsnila v predele spodaj pod mojim hrbtom (eni bi temu rekli na hlebčka). Končno so prispele osvežilne pijače in … zmenila sva se, da se čez petnajst minut dobiva spet … tule!

Po dolgem dnevu sem koncert menda zapustil prehitro. A preprosto je bilo vsega preveč, nov delovni dan pa se je tudi imel začeti že pred šesto zjutraj. Nova vožnja mimo Kranja in padec v domačo posteljo (brez blondinke!) sta minila kar nekako v transu …

Potem sem pa s svojo drago iskal prosto mizo v lokalu, v katerem je bilo že vse polno gostov. Drenjava se tako midva mimo zasedenih miz in ob eni opazim prav … Halida. 
Kam greš, fant? mi reče.
Na kavo.
Pa sjedni tukaj, evo – pri meni imaš.
Kavo?
Pa kafu, ili štogod drugo. Sjedni, da popričamo. Da se pogovorimo, 
mi pomežikne Halid, ta velika balkanska legenda. Dveh modelov zraven njega nisem prepoznal, a prijazno gledajočemu možakarju preprosto nisem mogel reči – NE.
Odprl sem oči in pogledal naokrog in v prvi jutranji svetlobi ničesar nisem dojemal. Namesto v postelji z blondinko – sem se znašel v kafiću, srebajoč kafu in pričajoč s Halidom Bešlićem …

In tako sem po polnih oseminštiridesetih letih prvič v življenju namesto o blondinkah sanjal o – Halidu. Treba je bilo na noge, skuhati kavo in se podati novim dogodivščinam nasproti …

P.S. Nobena od blondink na fotografiji ni tista, ki je bila z menoj ob šanku. Sta pa obe – z menoj vred – prisostvovali koncertu …


No Comments

Dodaj odgovor