web analytics
Ob dnevu mladosti v letu …
Modrovanja / 25. maj, 2018

Danes je 25. maj. Sedim ob prvi jutranji kavi, ki mi je – mimogrede – ob kuhanju ušla čez. V letu 2018 sem že toliko moderniziran, da namesto jutranjega časopisa ob srebanju vroče, črne tekočine prebiram novice na internetu. Pa seveda Facebook, kaj bi v letu 2018 brez Facebooka.  Danes je 25. maj, Dan mladosti v letu 2018, v letu internetnih novic in v letu Facebooka. Po popiti kavi se bom odpeljal na neko lokalno televizijsko postajo v – skorajda – center Slovenije, za katero me po prvem prebiranju jutranjih novic znova prime, da bi jo poimenoval Zlovenija.  Pričakujem, da bo Facebook danes poln čestitk omladincem. Njih avtorji bodo (bomo) ljudje v srednjih letih, ki se še spominjamo silnih žurov ob nekdanjem Dnevu mladosti. Njih avtorji ne bodo mladi, ker tistih časov ne pomnijo. In njih avtorji ne bodo godrnjači, ki itak v vsaki situaciji najdejo priložnost za pljuvanje po vseh in vsem. Pričakujem nostalgične zapise nas nekdanjih omladincev, pa kako žaljivko retardirancev, ki bodo tudi v take retro-spomine vpletali “rdečo bando krvavih rok”, omenjali Severno Korejo, Kubo ter Venezuelo in podobno. Ampak kaj pa smo omladinci takrat pravzaprav vedeli o politiki? Nikogar od nas niso odpeljali ne na Goli…

Poželenje
NAGRADA / 21. maj, 2018

V po-orgazmičnih trenutkih so njegove brbončice zahtevale kaj sladkega, košček (in dostikrat ni ostalo le pri koščku) čokolade, ali kaj podobnega. Pravzaprav pa je najbrž tisto čokolado zahtevala njegova psiha, saj je podobno kot Marta tudi sam zelo intenzivno čutil orgazme na mnogoterih nivojih. Vzel si je torej košček čokolade in sedel na balkon. Dopoldanski sončni žarki so že pošteno segrevali ozračje. Golobji par je prav nadležno grulil na nadstrešku tik nad Radoslavom, hkrati Lukom, a je bil ta toliko zatopljen v svoje misli, da ogabnih ptic sploh opazil ni. Kmalu so tudi njega premagali napori minule noči in intenzivnost jutranjega dogajanja in zadremal je kar na balkonu … Ni se mu sanjalo koliko časa je spal, ko je zaslišal Martin glas: »Rado, čisto si rdeč!« Nekaj sekund ni vedel ne kje je in ne kaj se dogaja. Bleščeče sonce ga je slepilo in moral si je z dlanmi zaščititi oči, da je lahko počasi uzrl v rjuho ovito Marto na prehodu med balkonom in notranjostjo stanovanja. Čez nekaj trenutkov je lahko nazorno zaznal njeno čudovito telo skozi tanko rjuho. Stala je tam, nebeško lepa, s soncem obsijana in ni ji bilo mar, če jo vidi kdo iz sosednjih stavb….

O slavi, Halidu, rockerjih in blondinkah
Modrovanja / 12. maj, 2018

Prav poseben dan je bil včeraj. Pa saj je vsak dan poseben, če si ga naredimo, mar ne? Dopoldan sem obiskal okulistično ambulanto v Naklem, kjer sem bil najprej izgubil skorajda še zadnjo trohico potrpežljivosti, saj sem bil navkljub natančno določeni uri na vrsti skorajda uro in pol kasneje. Če k temu dodam še konkreten prepir ene od starejših pacientk in medicinske sestre, me – ob vsej svoji nagnjenosti k živčnosti – menda lažje razumete. Tudi sam sem bil na robu izbruha. Mamca je res težila, to je treba priznati, a bi se tudi medicinska sestra lahko malce bolj brzdala. Sicer pa jo razumem (medicinsko sestro namreč), najbrž bi vsiljivo starejšo gospo sam poslal k vragu že precej hitreje. Vrhunec mojega okulističnega obiska je bil vstop v ordinacijo, kjer mi je nekaj filozofskih govorov privoščila še zdravnica, ampak … o tem kdaj drugič. Skratka – leta so tu, dolga roka pa počasi postaja pravilo … Ob kasnejšem “obisku” Kranja sem si privoščil nakup enega od svojih najpomembnejših delovnih pripomočkov – računalniškega stola. Prigoda iz ene od kranjskih veletrgovin s pohištvom (in ostalo šaro) – v trgovini sedam in preizkušam različne stole. V vsej prostranosti prizorišča od nekod uleti znana pleša…

Najtežje je biti prerok v domačem kraju!
NAGRADA / 8. maj, 2018

Predstavitev Oni dan sem v domačem kraju imel predstavitev romana NAGRADA. Ni bila prva, je bila pa prva v domačem kraju. Moram priznati, da so me obhajali čudni občutki v dopoldnevu pred prireditvijo. Saj jim ne bi rekel trema, tudi ne strah … ampak domači kraj je le domači kraj. Nekaj črvičenja po črevesju, o katerem najbrž res ne bi radi brali, pa nekaj misli o tem, kako me bodo “domači sprejeli”, rahla – do pretežno močna – živčnost in sam prihod nekaj ur pred prireditvijo, organizacija vsega potrebnega … pa sem na vse skupaj pozabil. Prerok Skoraj bi pa pozabil razložiti tudi to, kaj sem mislil s svojim naslovom. Saj ne vem, če sem ga zapisal natančno, ampak mislim, da gre za nek arabski pregovor. Kaj v resnici pomeni, vam najbrže ni potrebno podrobno razlagati. Na kratko pa vseeno – ko te sprejmejo ljudje v domačem kraju, si pa res “zmagal”, takrat si res “zvezda”. Nobene potrebe nimam, da bi bil kaka zvezda in pravzaprav se ne bi niti želel obremenjevati s tem, koliko me ljudje “sprejmejo”. Svoje delo ljubim, v njem sem dober in delal ga bom ne glede na mnenja. Ampak – da se razumemo – pohvale in izrazi…