web analytics

LENOBA

17. april, 2018

LENOBA

Zadnji od sedmih smrtnih grehov je lenoba. V popolnoma enakem vrstnem redu, kot so bili v zadnjih dneh sestavljeni moji prispevki, so tudi opisane osebe v knjigi NAGRADA. Ampak kaj točno je lenoba? To ni tisto stanje, ko ti zaradi pomanjkanja počitka, morda nizkega pritiska, ali pa kake slabokrvnosti začasno zmanjka volje. Tudi ni stanje, ki mu po domače radi rečemo spomladanska utrujenost. Začasno občutje lenosti in lenoba, tista svetopisemska, ki je predstavljena kot eden izmed sedmih grehov – nikakor nista isto. Prava lenoba ima pogosto korenine v mladosti; ko nekoga v otroštvu preveč razvajajo, pogosto v odraslo dobo prenese občutek, da mu mora biti vse “prineseno k riti”. Potem pa pač volje za kako resnejše udejstvovanje ni. 

Pravijo, da je len tisti, ki ne mara delati. Ampak poznamo več vrst dela. Ni samo fizično delo tisto, ki mu lahko rečemo – delo. Pogosto je delo z možgani celo bolj naporno od dela z rokami. Pravzaprav so znanstveniki ugotovili, da so možgani človeški organ, ki pokuri največ energije. Sam tega dolgo nisem vedel, zato sem bil pogosto še sam nad seboj presenečen, ko sem se po kakem zajetnejšem intervjuju (pa saj so vsi moji intervjuji taki) ali druge vrste pisanju – mentalno in fizično pobiral več dni. Ogledal sem si študijo objavljeno na spetni strani scientific American, kjer piše, da človekovi možgani v povprečju tehtajo okrog 1,4 kg. saj veste, pri nekaterih pa pač manj, hehe … Ampak kaj to pove? Gre za recimo dva odstotka celotne telesne teže odraslega človeka. Kar pa se tiče kurjenja energije, pa so znanstveniki odkrili, da možgani sami porabijo več kot 20 odstotkov vse energije, ki jo telo dnevno proizvede (in porabi). Ta poraba se zviša v primerih, ko gre za težje mentalno delo.

Zdi se, da sem nekoliko zašel s teme, ki bi tokrat morala biti – lenoba. Kako bi zgornje ugotovitve torej povezal s svetopisemsko lenobo? Težko, nimam prave ideje. Najbrž sem po seriji člankov v minulih dneh res že dodobra izčrpal svojo domišljijo. Pa tudi priprave na jutrišnjo veliko predstavitev, kjer bom odstrl tančice s tistega, čemur pravim NAGRADA – knjiga leta, so mi pobrale precej moči. Morda pa bi za prave lenuhe veljalo ugotoviti, da se s tovrstno utrujenostjo ne bi strinjali, saj z njo nimajo nobenih izkušenj. Življenje v fizični in miselni hibernaciji pač ne pobere prav dosti energije …

Posvetimo se na tem mestu kar tistemu, kar gre s poimenovanjem tako v nos nekaterim: NAGRADA – roman leta. V štirinajstem poglavju je nekoliko nerodno predstavljena oseba, ki jo “krasi” lenoba. Čeprav gre za izjemno strokovnjakinjo, sama pri sebi pogosto misli, da je lena. Morda bi bilo prav zapisati, da gre pri tem le za njene notranje občutke. Doktorica Aleksandra Crnobrnja je namreč vrhunska specializirana psihoterapevtka in psihologinja. Poleg poklicnega udejstvovanja, jo zaznamujejo večni notranji boji …

Citat iz knjige:

»Gospa Crnobrnja, a vi veste, kako je, če pacientu manjka noga?« Ni vedela, kaj bi odgovorila, on pa je nadaljeval: »Se zavedate, kako se obnaša okolica, kadar izve, da ima nekdo raka? Vsi poskušajo biti sočutni in v pomoč. OK, nekateri take ljudi pomilujejo, ampak to so bedaki! Zdaj mi pa povejte, kako se okolica obnaša do ljudi, ki s(m)o … drugačni? Do ljudi, ki obiskujemo ustanove, kakršna je vaša? Do ljudi, ki se ne čutimo kot del sistema, ampak razmišljamo po svoje? Večina sploh ne ve, kako bi se obnašala! Tu ni sočutja, ali pa pomilovanja, tu je samo … nelagodje! Ker … kako pa se obnašaš v bližini norega človeka? Kaj pa, če se mu utrga? Mi bo kaj naredil? Poleg tega pa …«

»Ne bojte se, gospod Pacek. Poznam te zadeve, z njimi se ukvarjam. Ne bom vas ocenjevala, zame niste ne slabi, ne dobri in ne nori. Izpostavljala bova vaše probleme in naredila načrt, kako se z njimi spopasti.«

»Želel sem še dodati, da prav gotovo ne veste, kako je, če imaš obe roki in obe nogi, nimaš raka, tumorja, AIDSa, ali kake eksotične bolezni in se na zunaj prav nič ne vidi, da si v težavah. Znotraj pa se tvoj svet ruši, podiraš se sam vase … In ko spet in spet, znova in znova postavljaš domine svoje psihe, vsakič pride nekdo in s prstom porine prvo v vrsti. Kadar pa kdo ne porine prve v vrsti, pa nevede zadeneš ob eno od njih sam. In kadar nobene ne zadeneš sam, piha veter … vsakič znova, se sesede celotna vrsta. A vi veste, kako je to? Ste imeli kdaj depresijo? Če niste, kako me boste popravljali pri nečem, česar nikoli niste izkusili?«

O snemanju reklamne fotografije na temo lenoba

Tudi za sedmo temo, za lenobo, je s svojim domiselnim fotografskim očesom poskrbel Aleš Košir. Lenuha je prepričljivo odigral Panx Tadej Bricelj, ki je tako pravzaprav edini dobil možnost predstaviti se v dveh vlogah (eni glavni in eni stranski); prej ste ga namreč že lahko videli v temi: napuh. Sama ideja o fotki je dobro razvidna iz le-te, zato o tem ne bi razlagal kaj dosti. Najbrž je ob koncu še enkrat potrebno omeniti tudi asistenta pri fotografiranju, sicer tudi že junaka zgodbe o napuhu – v veliko pomoč nam je bil Borut Žigon. In ne nazadnje, je kakor mati prednica ves čas nad dogajanjem bdela (da ne bi b’lo traparij!!) Cecilija Shatz. Končni izdelek je – to zdaj že veste – delo Arn Thora, ki deluje pod znamko BofArt.  Prav vsem udeleženim na foto maratonu – tudi tistim omenjenim  v prejšnjih dneh – se na tem mestu še enkrat iskreno zahvaljujem. Upam, da bomo sodelovali še kdaj! Nastalo je tole:

Povabilo na jutrišnjo predstavitev knjige

Za konec, preden rečem rock on, pa le še povabilo k dogodku, zaradi katerega sem v zadnjih dneh preživel toliko ur ob tipkovnici:

Tam bodo poleg Monike Sušanj in moje malenkosti (Marko Lukan) nastopili tudi Seven Days In May, nova slovenska rock atrakcija, na katerih si bodo oči lahko napasle predstavnice ženskega dela publike. Nastopil bo tudi del plesne skupine Ritual – le-ta pa bo ponudil pašo za moške oči. Del te skupine je tudi ena od naših včerajšnjih junakinj – Neža Pogačnik. Vljudno VABLJENI!

Do jutri pa:

 




No Comments

Dodaj odgovor