web analytics

ZAVIST

16. april, 2018

Zavist – šesti greh krščanske mitologije

Po vrsti šesti članek v tem sklopu – tudi šesti smrtni greh krščanske mitologije – se imenuje ZAVIST. Kakor tudi preostalih grehov, imamo tudi tega vsi nekaj v sebi, mar ne? Ampak kdaj pride do zavisti? Ko se človek zavedno ali nezavedno začne primerjati z drugimi. Potem pa se na neki točki začne počutiti slabo, ker ima slabši avto, ker njegov telefon ni modernejši od znančevega in ker ima njegova žena manjše joške od sosedove. OK, to zadnje se da rešiti po hitrem postopku, ampak … saj veste v čem je “point”. Potem pa ljudje razvijejo bolestno zavist; to je stanje, ko samo še kritizirajo vse, kar je po njihovem mnenju boljše, več vredno od stvari, s katerimi se povezujejo sami.

Kako se pravilno spopasti z zavistjo, če se nam pojavi? Čeprav – najtežje je sebi priznati … Ampak ko ste enkrat že dovolj pošteni sami do sebe (bravo! to je prvi korak do “ozdravljenja”), takrat spoznate, kaj vse vas moti. Moti vas, da je kolega upecal strašno bejbo, pa čeprav vi veste, da je v resnici en hud brezveznik. Moti vas, da je bil v službi promoviran sodelavec, ki je po vašem mnenju lenuh, zna pa dobro lesti v rit nadrejenim. Moti vas, da si je nekdo prilastil zasluge za nekaj, pri čemer ste v resnici trdo delali vi, on pa je posnel le smetano …

 

Zato si je treba take občutke v resnici postaviti kot motiv – kot nekaj, kar nas bo v prihodnosti gnalo, da bomo tudi sami imeli boljši avto, modernejši telefon in žensko z večjimi joški. Zavist bi nas morala motivirati, da bi tudi sami upecali hudo bejbo, bili promovirani v službi in bi nam priznali zasluge za tisto, za kar si tako trdo prizadevamo. Ženska verzija ima seveda drugačen predznak, ampak … cilj bi pa moral biti podoben.

Na tem mestu seveda neizogibno trčimo v pojem tekmovanje. Kaj se bo zgodilo, če bova s prijateljem ves čas tekmovala, kdo ima “boljšo” bejbo, kdo ima večji avto in modernejši telefon? Kje se to konča? Enoznačnega odgovora ni, velja pa seveda – tako kot pri ostalih grehih – najti neko pravo mero tekmovalnosti.

O fotografiji in snemanju

Kar se tiče snemanja reklamne fotografije, ki jo je spet tako lepo zadel Aleš Košir, je bil namen zgodbe naslednji: na fotografijo umestiti dve dekleti, od katerih je ena izrazito zavistna drugi zaradi njene lepote. V scenarij sta odlično sedli Neža Pogačnik in Maša Kepic. Za končno podobo je seveda poskrbel BofArt. Punci sta bili očitno že prej zmenjeni katera bo odigrala katero vlogo, tako da na samem setu ni bilo prav nobenih težav. Sicer pa, kakor je rekla Neža: “Tudi v resnici zavidam Maši. Poglejte si no, kako huda bejba je!” Nastalo je pa tole:

Anekdota s snemanja: fotograf je sanjal nekaj o nekih dekoltejih, o nekih seksi pozah in podobno. Pa je rekla Maša:
“Kaj misliš z dekoltejem? Ker … jaz …” in je pokazala svojo suhcano p0stavo, ki kakega izrazitega dekolteja pač ne more ponuditi. Prisrčno smo se nasmejali in Maši povedali, naj se drži Nežine ugotovitve – kako huda bejba!

Dvanajsto poglavje v romanu NAGRADA (pisec: Marko Lukan) predstavlja sicer vse kaj drugega, kot dve zavistni dekleti. Predstavlja dogajanja v  … no, najbolje, da si preberete kar sami.

Citat iz knjige:

»Neki tujci so so se stepli. Po videzu sodeč južnjaki. Morda nekateri celo Arabci. Po lokalu so leteli kozarci in stoli, midva z Vahidom pa sva poskušala posredovati.« Albin se ni rad spominjal nočnega dogodka. »Eden od pretepačev mi je ob intervenciji v polomljeni slovenščini grozil. Ker se ni in ni umiril, sem bil prisiljen uporabiti strokovni prijem.«

»Kako veš, da so bili južnjaki?« je rekel Vahid.

»Ker se vas ne da zgrešiti.«

»Potem pa se je dogajanje umirilo?« je v nastajajoči konflikt posegel komandir.

»Potem pa jih je pošteno fasal.« je rekel Vahid. Albin ga je grdo pogledal, Nace pa je bil tiho v ozadju.

»Zakaj pa nista poklicala okrepitve in nasilneža … ali pač nasilnežev, če jih je bilo več … uklenila?« Komandir ni bil videti zadovoljen. »Kako, da človeka nista pridržala?«

»Ja koga naj bi pa poklical? Nace je spal … eee … vršil nadzor prometa. Pa tudi – ali naj pretepače vljudno prosiva, naj počakajo, da se nama bo pridružil še kak kolega?«

»Ko smo pa ravno pri tem,« je dejal komandir, »kaj pa si počel ti, Nace?«

Temu je toplota počasi začela ogrevati telo in vedno bolj je postajal zaspan. A zdaj me pa misli še dodatno zajebavati, si je mislil. S temle njegovim trebuhom, dobro plačo in udobnim delovnim mestom bo sral meni. Kdaj je sploh zadnjič v uniformi stopil med ljudi? Kdaj je videl in doživel karkoli se v kraju dogaja? Lahko je biti pameten v topli pisarni. In kaj bi ta fosil naredil, če bi se mu pripetilo enako, kakor se je zgodilo meni pred kakima dvema mesecema ponoči? Usral bi se! Dva dni ne bi prišel k sebi. Pri tem je Nace mislil na dogodek, ki se je pripetil nekako ob dveh zjutraj. Podobno kot v zadnji noči, je strateško parkiral policijsko vozilo na odseku ceste, kjer so vozniki pogosto pritisnili na plin. Na eni strani je bil prostran ograjen travnik, na katerem so se največkrat pasle krave. Ob cesti je bilo nekaj lesk, ob katerih je parkiral. Na drugi strani ceste je bilo v daljavi nekaj hiš ter gospodarskih poslopij. Parkiral je tako v jesenskem večeru, v času, ko so bile noči že precej hladne. Dan za njim ni bil posebno naporen, Nace pa je premleval nekaj idej, s katerimi bi si lahko spremenil življenje. Prijetno ogreto policijsko vozilo in tiha glasba sta ga ob premišljevanju zazibala v dremež. Ponoči pa se je zgodilo: krave z bližnjega pašnika so nekako prišle skozi ogrado. Vajene poti, so jo ubrale proti domačiji na drugi strani ceste in to prav tam mimo, kjer je v avtu dremal on. K sreči v tistih trenutkih na cesti ni bilo nikogar, ki bi pridivjal mimo in povzročil nesrečo večjih razsežnosti. Je pa nenavaden hrup prebudil Ignaca, čigar avto je bil spričo tople notranjosti ter hladne noči ves prekrit z roso. Sprva ni vedel kje je in kaj se dogaja, potem pa si je ob hrupu kravjih zvoncev pomel oči in poskušal pogledati kaj se dogaja. Skoraj bi ga zadela kap, ko je kakih pet centimetrov od svojega obraza zagledal ogromen kravji gobec in opletajoč jezik, ki je lizal roso s stekla policijskega vozila. Debelemu šefu se kaj takega seveda ne more zgoditi, on pride v službo lepo zjutraj, spije kavico in potem soli pamet nam, ki delamo, si je mislil Ignac.

Knjiga je seveda na voljo s KLIKom na spodno povezavo:
 Sicer pa nam manjka le še opis zadnjega izmed sedmih krščanskih grehov – lenobe. O vseh ostalih ste brali že v prejšnjih dneh. O lenobi bom par stavkov zapisal (in objavil) jutri. Zdaj pa mi ostane le še, da vas znova opomnim na sredin dogodek: KLIK. Nikar ga ne zamudite! Pred samo predstavitvijo, pred samim dogajanjem, boste v avli pred dvorano lahko dobili tudi t.i. “welcome drink”, za zadevo pa bo poskrbelo prijazno osebje lokala Tea-ter bar Jesenice. HVALA!

Tačas pa – saj vsi veste: Marko ‘ma vas rad.


No Comments

Dodaj odgovor