web analytics

POŽREŠNOST

14. april, 2018

Sestavek o petem izmed izvirnih grehov krščanske mitologije bom začel z osvrtom na prejšnjega, na temo, ki sem jo opisal včeraj: jeza. Zakaj? Ker me je ob ponovnem branju citata iz knjige, ki sem ga v članek vključil, popadla sveta jeza. Gre za to, da je ob tem čas, da eno reč priznam – odlomek iz NAGRADE, ki sem ga citiral, ima resnično ozadje. Pošasti, ki je odgovorna za nesrečo marsikaterega dekletca, nisem srečal še nikoli v življenju. Gre pa za – v lokalnem okolju, v moji bližini – dokaj uglednega “gospoda” … Ob tem mi pade na pamet en drug citat – tisti iz neke ameriške nadaljevanke, ki sem jo gledal pred desetletji: pravica je morda slepa, ampak včasih pa lahko vidi tudi v temi … Preden se spravim iz stanja svete jeze v stanje morilskega besa, pa se bom na tem mestu raje posvetil današnjemu grehu – požrešnosti.

Ko sem razmišljal, kaj bi zapisal o požrešnosti, sem nekoliko googlal. V enem od prvih zadetkov, ki jih iskalnik ponudi, je zapisano takole:
Požrešnost. Cerkvi smo podarili gozdove, čeprav ni bila upravičena do njih. Zdaj želi še odškodnino, ker jih ni dobila dovolj hitro. Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, čigar RKC danes serijsko vlaga odškodninske tožbe proti državi zaradi nezmožnosti uporabe gozdov, pozablja, da so bili ti gozdovi cerkvi podarjeni na podlagi političnih odločitev.

Menim, da moj današnji zapis ne bi smel iti v to smer, čeprav bi ga kaj hitro lahko povezal z RKC, njenimi moralnimi vrednotami, pa najbrž ob požrešnosti tudi s kakim drugim izvornim grehom (napuh, pohlep?), o katerem svojim ovcam pridigajo prav oni. Ampak – ne, ne bom. Očitno sem danes le nekoliko bolj provokatorsko razpoložen …

Tole je tudi priložnost, da javno priznam, kako na krščanske teme pravzaprav nisem kaj prida izobražen, tako da morda kdaj nevede napišem tudi kako neumnost. Ampak če že nisem izobražen, pa prav gotovo velja tudi, da nisem prepariran. Da imam neko svoje mišljenje, da o zadevah – če tako nanese – neobremenjeno razmišljam na osnovi lastnih opazovanj življenja okrog sebe.

In ker pravzaprav ne vem, kaj bi pametnega napisal na temo požrešnosti, sem moral še dodatno googlati. Guglajoč se po spletu (kakšen krasen novokomponirani glagol, mar ne?), sem se naučil, da obstaja nekaj, čemur rečemo Binsfeldova klasifikacija demonov. Po le-tej je vsak izmed sedmih smrtnih grehov povezan s svojim demonom; v primeru požrešnosti pa je to Belcebub. Originalno ime je izšlo iz hebrejskega poimenovanja Ba‘al zebûb, ki označuje t.i. gospodarja muh. Biblija Belcebuba prikazuje kot poglavarja demonov, s katerimi naj bi po mnenju nekaterih Jezus izganjal zle duhove. Ampak, kot že rečeno – na tem področju sem čisto premalo izobražen.

Kar se tiče mojih lastnih izkušenj s požrešnostjo, pa žal lahko povem le tole – tudi mene zaznamuje. Bolj kot svetopisemski greh, me sicer v trenutkih stiske zaznamuje t.i. volčja lakota. Z volčjo lahkoto je pa takole – z odzivom na le-to, s poskušanjem potolažiti jo, se ljudje največkrat upiramo stresu in podobnim občutkom. Volčja lakota se pojavi, kadar je človek iz različnih razlogov jezen, agresiven, osamljen, pa negotov, pretirano živčen in podobno … Ko se pojavi volčja lakota, človek jé lahko toliko časa, dokler ne pride v stanje otopelosti, v katerem težav, ki so ga pripeljale do volčje lakote – več ne čuti. Z drugimi besedami – na nek način se s hrano zadrogira. Ob tem se – podobno, kot “klasični” narkomani, ali morda alkoholiki – dostikrat počuti neudobno in neprijetno. V marsikaterem primeru se človek baše s hrano skrivaj ter z obupnim občutkom slabe vesti. Vsa na tak način zaužita hrana pa se seveda kopiči v maščobnih oblogah na telesu …

Kakor rečeno – najbrž tole ni ravno natančen opis požrešnosti kot enega od krščanskih sedmih grehov. Če ne drugega, ste pa izvedeli nekaj novega na temo volčja lakota. V sami knjigi je požrešnost v enem izmed likov predstavljena v desetem poglavju. Tam spoznamo pretresljivo življenjsko zgodbo Ukrajinke Galine Burlačenko, ki so jo pomanjkanje v otroštvu in nepredvideni dogodki v rani mladosti postavili pred neverjetne preizkušnje. Z njimi se dekle bolj (ali manj) uspešno spopada, ob – na nek način srečnem – koncu pa se nekaterih posledic niti ne zaveda. Knjigo seveda tudi tokrat lahko naročite s klikom na spodnjo povezavo:

Citat iz knjige:

“Sleci se!” Njegov glas ni puščal nobenih dvomov. Spet ji je postalo slabo. Solze so jo oblile, ko je s sebe slačila oblačila. Smuknila je pod odejo, od katere je – v nasprotju s čistočo v sobi – vel neprijeten vonj. Temni brkač se je slekel. Zagledala je njegov trebuh in med nogama tisto njegovo reč, gosto obraščeno s črnimi dlakami. Zlezel je k njej in odgrnil odejo. Z eno roko si je pokrila majcene dojke, z drugo mednožje. Počasi ji je umaknil obe roki in jo jel božati po prsih.Gledala je v strop, v prsnem košu jo je strahovito dušilo. Plitko in sunkovito je dihala, zdelo se ji je, da nikakor ne pride do zraka. Brkač ji je razširil nogi in se spravil mednju. Zamižala je in ko je začutila pekočo bolečino je glasno zajokala. Neusmiljeno je začel butati vanjo. Bolelo jo je. Ni vedela koliko časa je bil na njej, saj je izgubila smisel za čas. Ko se je končno ves prepoten zvalil z nje, je ušla v brezhibno čisto – kako drugačno kakor svinjak spodaj! – kopalnico, kjer je spet bruhala. Nekaj časa je prislonjena na straniščno školjko razmišljala, kaj se ji je zgodilo. Iz sobe ni bilo slišati nobenega zvoka. Počasi je pokukala v prostor in videla, da Slovenec ležeč na hrbtu spi. Nekaj trenutkov je še čakala in ko je mogočno zasmrčal, kradoma po prstih vstopila. Pobrala je svoje obleke in se v predprostoru ponovno oblekla. Kje bom dobila denar, ji je šinilo skozi misli. Potihoma je pritisnila na kljuko apartmaja, vendar je naletela na zaklenjena vrata. Ključa ni bilo v ključavnici. Kot miška neslišno je stopila nazaj v prostor kjer je spal ogromni brkač, vendar ključa ni bilo videti. Kaj, ko bi mu preiskala žepe in vzela tudi denar, je za trenutek pomislila. Serjoža bi me ubil! Spet se je vrnila k vratom in še enkrat pritisnila na kljuko. S hodnika je bilo slišati glasove, žensko kričanje in moški smeh. Previdno je potrkala, a ni bilo nobenega odziva. Glasneje je potrkala in še enkrat stresla kljuko. Brez odziva. Potem pa je zaslišala korake. Zaškrtal je ključ v ključavnici in vrata so se odprla. Zunaj je stala babuška iz lokala.

»Sta opravila?« Galina je pokimala. »Pridi,« je rekla ženska, »Serjoža te čaka.«

Reklamna fotografija na temo požrešnosti je ponudila obilo zabave. Naš namen je bil predstaviti neko požrešno osebo, ki ji ni mar za čisto nič drugega, kot za eno samo žrtje. V ta namen smo na set prinesli precej hrane. Ob tem, ko nam je praktično v zadnjem trenutku odpadlo dekle, ki je bilo sprva predvideno za snemanje prizora, je na shooting vskočila naša Minči – Emina Avdić. Dekle, ki ima tudi samo sicer za seboj kar zanimivo življenjsko zgodbo, je na setu neprikrito uživalo. “Kako naj se obnašam? Jaz ne znam pozirati …” je Emina sicer sprva nekoliko “protestirala”, a je bilo hitro videti, da se imata s fotoaparatom mojstra fotografa zelo rada. Nastalo je kar nekaj fotografij, za tisto končno pa je seveda s svojim grafičnim znanjem poskrbel še mojster Arn Thor, ki sicer deluje pod umetniško znamko BofArt.

Tako, opravili smo s petim od sedmih grehov – opisanih v knjigi NAGRADA. Bliža se velika predstavitev knjige v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah, generalka v 10ka, klub smeha, Ljubljana pred tedni pa je v intimnem ozračju ponudila obilo zanimivosti, smeha, pa tudi kaka solza se je utrnila … Nedelja bo tudi za multi-pisca, kakršen sem sam, priložnost za odmik od tipkovnice, zato šestega od grehov – zavist – pričakujte v ponedeljek zvečer.

Tačas pa – saj veste:

Marko Lukan ‘ma vas rad!


Dodaj odgovor