web analytics

JEZA

13. april, 2018

Četrti izmed sedmih grehov v krščanski mitologiji je JEZA. Tudi ta je seveda tematsko opisan(a) v romanu NAGRADA. In če smo se v prejšnjih dneh malce pobliže spoznali z napuhom, pohlepom in pohoto, ki vam je bila očitno najbolj všeč … eee … najbližja, je tokrat na vrsti nekoliko drugačen greh. Jeza je sicer eno od osnovnih čustev, tudi eno od najbolj pogostih. Gre za človekovo neprijetno in čustveno odzivanje na neko zaznano provokacijo. Kadar pa govorimo o osebnostni potezi, ki se razvije iz tega primarnega čustva, pa se pogosto razvije agresivnost. Jeza dejansko povzroča tudi fizične spremembe na “pacientu”, saj se tistemu, ki trpi zaradi četrtega izmed izvirnih grehov poviša krvni pritisk, zviša se mu raven adrenalina, pa tudi srčni utrip dobi ob občutkih jeze višjo frekvenco.

Jeza se navadno da razbrati iz človekovega vedenja, z njegovega obraza. Tudi agresivna izraznost telesa, pa glasnost, srepenje, nezavedno kazanje zob … vse to so znaki, da je oseba jezna. Vsa taka vedenja naj bi opozorila osebo, ki po mnenju jeznega težave povzroča, naj preneha s svojim početjem. Dejansko bi tole naslednje lahko veljalo prav za vsakega od sedmih izvirnih grehov krščanske mitologije, ampak … najbrž je jeza tisto čustvo, ki ga najtežje obvladujemo.

Pravijo, da bi jezo moral človek “zatajiti”. Jo potlačiti. Jaz se s tem ne bi strinjal. Če jezi ne pustiš na plano, jo nezavedno potlačiš v podzavest, kjer dela eno samo škodo. Le-ta se ne pokaže takoj, pač pa lahko traja leta, celo desetletja … Treba je le najti način, da človek da jezo iz sebe na primeren način, ob pravih ljudeh in v primernem trenutku. Najbrž bi stereotipni “model” za človeka s svetopisemsko jezo bil tak, ki mu v mladosti niso pustili, da bi svojo jezo izrazil, zato v odrasli dobi na svet okrog sebe zre s tistim, kar se mu je toliko let kopičilo v duši – z jezo.

Treba se je zavedati, da je potlačena jeza v resnici morilska. Kaže se v obliki navznoter obrnjenih čustev, ki se “sproščajo” v obliki raznoraznih zasvojenosti, osamljenosti, nesposobnosti navezave zdravih odnosov, alkoholizma, nezadovoljstva z življenjem in okolico ter pogostimi rušilnimi depresivnimi epizodami.

Tudi o jezi seveda govori eno od poglavij v knjigi NAGRADA. V osmem – jezi namenjenem – poglavju, spoznamo Ines Weiss, nadarjeno umetnico, ki se ji je v otroštvu primerila spolna zloraba. Zaradi vsega skupaj se je v njej nabralo toliko jeze, da v odrasli dobi ves čas išče načine, kako bi se z njo spopadla. Še posebej jo zaznamuje dejstvo, da ji v najbolj kritičnih trenutkih ni pomagala oseba, ki bi ji takrat najbolj morala – njena mama … Knjigo lahko naročite na spodnji povezavi, sam pa bom vanjo (če bo taka vaša želja) dodal osebno posvetilo:

Citat iz knjige:

“Parkiral je na nerazsvetljenem delu in me slekel. Popolnoma sem bila otrpla od groze, on pa je zaklenil vrata in se slekel tudi sam.”
“Si se vsaj upirala?”
“Stara sem bila enajst let in na smrt prestrašena. Kaj ti misliš, sem se upirala? Takrat je moje telo naredilo obrambo …” Spet si je Ines brisala solze.
“Kaj misliš s tem?”
“Tako sem bila zakrčena, da ni mogel vame. Takrat sem prvič spoznala, da znam ven iz svojega telesa. Bila sem tam, s telesom sem bila prisotna, z dušo pa ne. Pobegnila sem z njo. Ni mu uspelo prodreti vame s tisto svojo rečjo. Bilo me je tako groza, da sploh nisem jokala, le v vratu me je neznostno stiskalo in v prsih tiščalo. Ko me je pripeljal domov in mi seveda vmes obilno grozil, sem šla pod tuš, se stokrat zaklenila in tam ostala vse dokler ni zmanjkalo tople vode. Drgnila sem ga in drgnila s sebe. Ampak ni šlo. Umazal je moje telo. Umazal ga je greh, ker telesa nisem poklonila sama.”
“Prasca je potrebno ubiti,” je dejal Mark.

Kar se tiče pa snemanja reklamne fotografije na temo JEZA, pa lahko povem tole: prvi na setu od igralcev se je pojavil Klemen Košir. Verjamem, da modela tudi sami dovolj dobro poznate; če pa komu slučajno ni znan, pa mu zaupam, da gre za sina legendarnega foksnarja pri Ansamblu bratov Avsenik: Franca Koširja. Klemen se je na setu pojavil v viteški opravi, ki jo je sicer potreboval na neki drugi uprizoritvi, na kateri je sodeloval v dnevu snemanja. Prostor v jeseniški Kramariji, kjer smo opravili s fotografiranjem, je namenjen knjigam. Je v bistvu knjižnica. Knjigo seveda fotografija tudi reklamira in zdelo se je, da gre Klemenu vse skupaj prav resnično na živce. Kaže, da je v modelu neka zatajevana jeza, ki bi skorajda izbruhnila na dan prav ob vihtenju meča nad mojo betico. K sreči je igralec znal obrzdati svojo slo po krvi; gledajoč njegov – ne tako bleščeče spoliran – meč, kaj hitro dobim občutek, da bi mi ob resnejšim srečanjem z njegovim rezilom trda predla. Tudi za to fotografijo je – stoječ na fotelju na eni nogi – poskrbel Aleš Košir, njeno dokončno grafično podobo pa oblikoval BofArt.

Želim si, da bi podporo mojemu delu izrazili tako, da bi všečkali tole objavo, jo pokomentirali in delili med svoje prijatelje. Znova vas seveda tudi vljudno vabim na dogodek, o katerem več izveste, če boste kliknili na nasledno povezavo (KLIK).

Tema jutrišnjega članka, ki ga bom tudi predvidoma objavil na Facebooku ob 20.30, pa bo POŽREŠNOST. Vabljeni k prebiranju tudi tistega … Tačas pa – saj veste:

Marko ‘ma vas rad!

One Comment

Dodaj odgovor