web analytics

NAPUH

10. april, 2018

NAPUH je človekovo notranje prepričanje o tem, da je vreden več, kot drugi. Pravijo, da je napuh oče vseh grehov in menda res ni naključje, da ga tradicionalno uvrščanje med sedem osnovnih krščanskih grehov, okrog katerih je zgrajena tudi zgodba romana NAGRADA, vedno postavlja na prvo mesto seznama. Je tudi prepričanje o tem, da nekdo druge ljudi v življenju potrebuje le za dosego svojih sebičnih ciljev. Človek, ki trpi zaradi napuha – saj gre za trpljenje, mar ne? – vidi le samega sebe, drugega pa pohodi, izkoristi in se mu posmehuje. Napuh uničuje medčloveške odnose. Njegovo nasprotje je ponižnost, s katero človek ustvarja prostor za drugega, prostor za pristno lep odnos, ki edini lahko izpolni človeka.

Sicer pa je včasih dobro, če človek nekoliko napihne svoje dosežke, saj ga le-to motivira, da bi jih naslednjič zares dosegel. Tega ne gre zamenjati z domišljavostjo in občutkom, ki nas tako moti pri drugih – ko so polni sami sebe. Če k temu dodamo še prezir do drugih ljudi, človek vzbudi občutek oholosti.

V sebi večinoma napuh težko prepoznamo. Sebe človek najtežje ocenjuje, saj je seveda preveč subjektiven. Ampak zakaj bi se človek sploh počutil večvrednega? Zaradi tega, ker se poskuša ovrednotiti z nečim, česar nima. Ohol in domišljav človek, poln napuha, poln samega sebe …  pogosto trpi zaradi pomanjkanja samozavesti. Takrat se v strahu pred razkritjem svoje težave obnaša naravnost rušilno, ponižuje ljudi okrog sebe in zmanjšuje pomen njihovega dela ter hkrati poveličuje pomembnost svojega – praviloma minimalnega – vložka v nek skupni cilj. Zraven pa – ob tem pa zares trdo “dela” – išče koristi za sebe.

O napuhu govori eno od poglavij v knjigi NAGRADA, ki opisuje podjetnika Slavka Duhovnika. Pehanje za dobičkom preko trupel, poniževanje drugih in poveličevanje svojega dela, gospoda pripeljejo v osamo, čeprav je ves čas obkrožen z ljudmi. Najbolj pa ga zaznamuje nikoli na pravi način izražena ljubezen do najmlajšega sina, ki mu je življenje nastavilo nekaj limanic … Knjigo lahko dobite s klikom na spodnjo fotografijo.

O snemanju reklamne fotografije:

Zelo lepo je v vlogo človeka, polnega napuha, sedel Borut Žigon. Slika ponazarja bogataša, ki v rokah drži fazana, v našem primeru sicer nagačenega, saj tudi pri najboljši volji nismo mogli za sodelovanje pridobiti nobenega živega. Fazana namreč. Čez rame stola, okrašenega s slonovimi okli in postavljenega v bogatunovo lovsko sobo, mu gleda pravi pravcati muflon, nekoliko zanemarjenemu oholežu pa mora čevlje čistiti brezpravni suženj, ki mu gospodar v svojem napuhu ne privošči niti navadne majice. Sužnja je odlično odigral Panx Tadej Bricelj, ki je bil tudi sicer ves čas fotografske seanse v izredno pomoč. Avtor fotografije je Aleš Košir, za dokončno grafično podobo pa je s svojim znanjem poskrbel še en izjemni umetnik – Arn Thor; zaradi moje nagnjenosti k črno-beli fotografiji in fotografovega vztrajanja pri neki drugi ideji pa je nastala tale mojstrovina:

Vsem skupaj še enkrat hvala. Vi, bralci, pa seveda ne pozabite na:

Na koncu pa – saj veste – rock on! Marko ‘ma vas rad.


36 komentarjev

Dodaj odgovor