web analytics

Rajc št. 14

Sčasoma je začela prav uživati v pogovorih z nenavadnim pacientom. Tudi sicer ji dela ni manjkalo, tako da izven ur, ki jih je rezervirala zanj, ni imela dosti priložnosti za razmišljanja o njunih pogovorih. Tu in tam pa se ji je misel nanj vseeno prikradla. Nekaj je na njem, kar najbrž ljudi – dokler z njim na neki točki ne pridejo v konflikt – nezaustavljivo privlači, si je mislila. Brez dvoma ima neko magično privlačnost tudi za ženske. Gotovo ima uspeh pri ženskah. V nekih drugih okoliščinah, bi ga morda imel tudi pri meni, si je tiho priznala.

Nekako takrat je začela tudi sama pri sebi zaznavati nezadovoljnost. Zdelo se ji je, da je ujeta. Ujeta v spone službe, v kateri je sicer uživala. Ujeta v okvire sistema, ki je v večji meri onemogočal resnično pomoč. In konec koncev ujeta v neko razmerje, za katerega je še pred časom mislila, da je popolno. Svojega moža je imela rada. Zdelo se ji je, da je prav tako odprt in svobodomiseln, kot je odprta in svobodomiselna ona. Skupaj sta potovala po svetu, opremljala stanovanje, vzgajala otroka in se imela dobro. Tako je vsaj dolgo mislila Aleksandra. Potem pa je počasi začela zaznavati, da jo partner omejuje. Opazila je tudi, da je njegova ideja o vzgoji otrok prav tako omejujoča. Sama pa je bila vzgojena ob podpori staršev in nenehnem spodbujanju. Posebej njen odnos z očetom je bil izvrsten, četudi mu je v mlajših letih njena uporniška plat nekajkrat pošteno pokazala zobe. A njen oče se ni zmedel – Aleksandro je podpiral in ji stal ob strani z modrimi nasveti tudi v najtežjih trenutkih. In taki trenutki so se v njeno življenje prikradli v zadnjem času.

V svojem delu je še vedno zelo uživala. Znala je tudi poskrbeti, da teže zadev, s katerimi se je v službi ubadala, ni nosila domov. Pa vseeno ji je kdaj pa kdaj kaka zadeva toliko prišla do srca, da je o njej razmišljala tudi v prostem času. Ko pa je že ravno razmišljala o srcu, pa je zaznala, da se v odnos med njo in partnerja počasi razrašča neka sivina. Čutila jo je kot otopelost. Nič več ni bilo med njima pravih pogovorov, v katerih je Aleksandra tako uživala. Celo nežnosti, po katerih je tako pogosto hrepenela, je bilo vedno manj. Dolgo časa se je trudila vzpostaviti nazaj njun nekdanji odnos. A se ji je zdelo, da v svojih prizadevanjih ni uspešna. V zadnjem času pa jo je minila volja. Preprosto se ji ni več dalo, raje se je prilagodila novim razmeram. Potem pa je ob prilike ene seanse z Lucijanom presenetila tudi samo sebe, ko je dejala:

»Lucijan, zakaj midva ne moreva biti prijatelja na socialnih omrežjih? Zakaj jaz ne morem imeti tvoje telefonske?«

Takrat sta se že tikala. Osuplo jo je gledal, potem pa ob njuni naslednji skupni uri – ki se je ponovno raztegnila na dve uri in pol, da so ljudje pred vrati njene ordinacije bili že pošteno nemirni in nestrpni – vprašal, če bi sprejela povabilo na kavo. V ledeno hladnem ozračju, ki se je v zadnjih mesecih zavleklo v njen domači partnerski odnos, ji je povabilo delo zelo dobro. Vseeno ga je v nejeveri pogledala in dejala:

»Lucijan, zelo mi laska tvoje povabilo, a s svojimi varovanci v principu ne hodim na kave. Upam, da boš znal to pravilno razumeti.«

______________________________________________

Zgornji odlomek je iz prihajajoče knjige … pa saj veste katere  😉 . S KLIK-om na njeno fotografijo spodaj boste preusmerjeni na stran, kjer jo lahko še do 20. februarja plačate po pred-prodajni ceni; takoj, ko bo fizično na voljo, pa dobite ŠE TOPLO V VAŠ NABIRALNIK:

Tačas pa – hvala za zaupanje. Marko ‘ma vas rad!




x
error

Vam je moje pisanje všeč? Pomagajte širiti dober glas, da bo segel v deveto vas :)