Na prvi pogled si tipični Kozorog. Daješ vtis, da do cilja stopaš počasi, a z gotovostjo. Ker je Sonce blizu Venere, si prijeten človek, ki ga ima okolica rajši, kot druge kozoroge. Sonce pa je tudi v aspektu z Marsom, kar kaže na to, da rad vzkipiš. Luno imaš v Škorpijonu in kaže na reko čustev, ki se skrivajo v tebi … – fragment iz astrološke karte, ki mi jo je pred dnevi izdelala moja draga tovarišica Romana Kranjc S stavkom iz naslova sem kar pogosto reklamiral svojo knjigo NAGRADA. Že res, da sem prej govoril tudi o napuhu, pohlepu, pohoti, jezi, požrešnosti, zavisti in lenobi – o sedmih smrtnih grehih – a sem jih običajno zgladil prav s svojo vero o tem, kako je v ljudeh vedno prisotno – DOBRO.  Tudi v konkretnem primeru, o katerem bom pisal tokrat, se je pokazalo enako. No, vsaj podobno. O čem govorim? O priliki, ko sem županu kraja, v katerem prebivam, ponudil nekaj izvodov svoje knjige. Saj veste, morda pa bi mu delo prišlo prav pri kakih obiskih dostojanstvenikov od drugod, v predvolilnem boju, ali pa kar tako … ker podpira ustvarjalnost svojih občanov in se veseli njihovih uspehov. Kako se je moja ponudba…

Sčasoma je začela prav uživati v pogovorih z nenavadnim pacientom. Tudi sicer ji dela ni manjkalo, tako da izven ur, ki jih je rezervirala zanj, ni imela dosti priložnosti za razmišljanja o njunih pogovorih. Tu in tam pa se ji je misel nanj vseeno prikradla. Nekaj je na njem, kar najbrž ljudi – dokler z njim na neki točki ne pridejo v konflikt – nezaustavljivo privlači, si je mislila. Brez dvoma ima neko magično privlačnost tudi za ženske. Gotovo ima uspeh pri ženskah. V nekih drugih okoliščinah, bi ga morda imel tudi pri meni, si je tiho priznala. Nekako takrat je začela tudi sama pri sebi zaznavati nezadovoljnost. Zdelo se ji je, da je ujeta. Ujeta v spone službe, v kateri je sicer uživala. Ujeta v okvire sistema, ki je v večji meri onemogočal resnično pomoč. In konec koncev ujeta v neko razmerje, za katerega je še pred časom mislila, da je popolno. Svojega moža je imela rada. Zdelo se ji je, da je prav tako odprt in svobodomiseln, kot je odprta in svobodomiselna ona. Skupaj sta potovala po svetu, opremljala stanovanje, vzgajala otroka in se imela dobro. Tako je vsaj dolgo mislila Aleksandra. Potem pa je počasi začela zaznavati,…

Župan me je klicu, mi je en predlog ponudu: hčerko mi da za ženo če bom mesto prebudu. Hčerko, sem mu reku, sam obdrž – rajš kej dnarja na mizo vrž! Tok kokr hočeš met kravala, tok te bo ta zabava stala … Zgornji citat v bistvu ni citat. Je del besedila pesmi Zvečer v mestu, ki ga je na legendarnem albumu Pesmi sprave izdala skupina Pankrti leta 1985. Pesem mi je padla na pamet ob priliki izdaje moje knjige z naslovom NAGRADA. Zbiranje sponzorskih sredstev pred samim izidom mi ni šlo ravno od rok, ampak … v sili hudič muhe žre. Lukan je našel način, Lukan je zmogel! In tako bo knjiga v nekaj dneh na voljo bralcem. Sem kar ponosen, veste. Ponosen na svoje delo, na odziv bralcev in na svojo sposobnost, da “iz nič” nekaj ustvarim. Pravzaprav sem v tem pogledu pravi alkimist. Sem pa ob tem razmišljal takole – če sem že sam ponosen, je pa mogoče name “ponosen” še kdo, ki bi mu to prav prišlo vsaj v njegovi oportunistični želji politika, da ugaja? Sploh v volilnem letu, v predvolilnem boju? Pretkano sem tako poslal elektronsko sporočilo županu kraja, v katerem prebivam. Saj veste, trdnjavi delavstva, svetilniku…

Dobro jutro dragi moji!   Trd boj se je bil! Ko je že enkrat kazalo, da bo z naskokom zmagala črna verzija naslovnice, so se zbudili tudi pristaši čiste, deviške, bele. Dva dni so se borili, izenačevali, prehajali v vodstvo, pa spet zaostajali in na koncu zbrali celo nekaj več glasov ljudstva, kakor častilci hudiča.   Kakor pa je navada v teh krajih, je odločilo glasovanje “strokovne komisije” v podobi ljudi, ki so mi blizu, ki poznajo mojo dušo, cinizem, sarkazem in strast: zmagal je črno-rdeči osnutek …     Kaj, kako? Kje je tu pravica, boste rekli. Kakšna strokovna komisija? Zakaj mimo volje ljudstva? Kakšen cinizem, sarkazem in pokvarjene strasti?   Kako naj vam razložim? Preberite si NAGRADO, to je vse, kar lahko rečem. Komisije, odločanja, sedem smrtnih grehov, začinjenih prav s temi dodatki in ob koncu vedno ščepec … no, saj boste prebrali.   Hvala za vse vaše Facebook glasove.   Zdaj gre zares. Počakam še nekega birokrata, da končno od sebe da potrebno informacijo, potem pa bom lahko rekel:   tiskar – poženi stroje, NAGRADA – pridi že enkrat med nas!   P.S. S klikom na “zmagovalno” fotografijo boste do NAGRADE še vedno lahko prišli po posebno…

»Moj predlog je Jana Gnidovc.« Opazovala je morebitne reakcije zbranih, a razen vprašujočega pogleda ter hip zatem nasmeha pravnice Novakove ni bilo videti nobene. »Jana Gnidovc je frizerka z dolgoletnimi izkušnjami, vodi pa fantastični frizerski salon Facade Top …« »Če sem slišal prav, si ravnokar predlagala za občinsko nagrado frizerko, hahahaha!« se je zasmejal Jovanović. »Saj nisi resna!« »Pustite no gospo Jugovo, da pove do konca.« se je tiho rekel Franc Kranjc. »Sicer pa res, gospa Jug – s čim si po vašem mnenju frizerka zasluži kandidaturo za občinsko nagrado?« S katerim dosežkom?« »S posebnimi efekti, obstojnim pleskom in uporabnikom prijaznimi cenami, hehe.« je sarkastično dejal Žan Luka Potočnik. »Posebej, kadar ne izda računa.« je pripomnil Jovanović. Ta dva klovna bosta delala težave, si je trudno mislil Franc Kranjc in pozval Lano Jug, naj še naprej utemeljuje svoj predlog. »Pravzaprav nimam nobene prave utemeljitve. Jana je dobra frizerka in pika. Menda tudi na nek način prispeva k ugledu našega mesta.« je zaradi posmehovanja Kralja in Jovanovića še nekoliko užaljeno rekla. »Sploh pa ste prav vi, gospod Kranjc, zahtevali, da predlagamo čim več gospodarstvenikov.« »Jebemti takvo gospodarstvo!« je rekel Jovanović. »A izvaža postrižene lase z maksimalno dodano vrednostjo? Sploh pa sem…

Dobil sem svoj prvi milijon! Res je, svoj prvi, s številkami dokazljivi milijon. Spodaj v članku bom priložil tudi dokazilo o tem. Najbolj presenetljivo pri vsem skupaj je, da me je doletel nevede. Nisem bil pozoren na številke vse od začetka (norega) decembra. Sicer se spomnim, da sem si takrat želel česa takega, a me je vseeno presenetilo, ko sem danes ugledal številke … Na tem mestu je prav, da povem sledeče – moj prvi milijon je plod izdelka moje domišljije. Težko bi sicer rekel, da je vse v izdelku izključno made by Marko LUKAN, ampak še vedno velja zapisano v prejšnjem stavku. Skratka – nihče ob tem ni bil za nič prikrajšan. Saj vemo, kako gre to v današnjih časih … Sicer pa ob tem razmišljam, da v bistvu sploh ne gre za moj prvi milijon. Gre za več milijonov. V minulem desetletju me je bralo ohohoho več milijonov bralcev, tudi dokazljivo. Upam, da mi po tolikem času in izdelkih ni več potrebno ponavljati, kje vse se da prebrati moje zapise … Ker pa vem, da vas določen odstotek ob zapisanem striže z ušesi, češ Kaj si pa ta model izmišljuje, precejšen procent pa tudi gleda, kako bi porinil palico v moje kolesje (ker…