web analytics

O slovnici, klošarjih, ipovcih in masi …. a veš!?

17. januar, 2018

V teh dneh sem – ko se z avtorico ravno nekoliko dogovarjava za intervju – pojedel knjigo z naslovom CREEPYATRIJA. Včasih pač kako branje sede. To dotično mi je. Pa sem razmišljal o tem, zakaj me je zapisano tako pritegnilo … Sočno izražanje, kup kletvic, pa teme z obrobja, najbrž kombinacija vsega. Saj se nimam ravno za grammar nazi-ja, ker tudi meni slovnica pošteno dela težave, ampak toliko imam pa le rad slovenski jezik, da mi gredo pokonci še tiste kocine, kar jih premorem, kadar se kakšen strašansko pomemben možic recimo v javnosti sramoti s popolnim nepoznavanjem rodilnika. Ali pa mu težave delata uporabi črk s/z … Da o tvorjenju stavkov in nekaterih drugih rečeh na tem mestu sploh ne razpredam … In ko takemu – dobronamerno – svetuješ, naj pred objavo svoje tekste da komu v pregled, te ignorira. Potem pa ga prijazno opomniš drugič, saj vendarle le vsi delamo v dobro iste zadeve, pa te debelo gleda. Pa tretjič … in si le še tečnoba.
Primera:
Iskrene čestitke vsem, ki so z svojim delovanjem v zadnjih 70 letih z skupnimi močmi ustvarili zgodovino …

Jeseničani niso izgubili tla pod nogami.

 

Fuck!

Ampak tukaj sem zašel. Pravzaprav sem želel povedati, da me je CREEPYATRIJA menda pritegnila prav zaradi avtoričine sproščenosti, neupoštevanja večine slovničnih pravil in … pogoste uporabe besedice fuck. Saj bi napisal v poslovenjeni obliki – fak … ampak potem se mi ne bi več skladalo s prihajajočim štosem – najbolj pogosta beseda v knjigi Tereze Vuk, je: fuk. No, fuck. Kar pa mi je spet dalo misliti o tem, koliko in kako v literaturi Slovenci uporabljamo besede in izraze, ki dejansko ne sodijo v slovnico in njena toga pravila. Pravzaprav ne le v literaturi – tudi v vsakdanjem življenju. In ko človek tako razmišlja, si lahko reče le – ja fak, kaj vse je bilo doslej že moderno
Primer:
Danes sem dojela, da sem padla v eno črno luknjo. V luknjo imenovano biti čist broke in cashless. Po mojem sem zaplužila tja dol že zdavnaj, v stilu Majdičeve, sam una se je pobrala in šla dalje, jaz sem pa očitno obsedela. Cel fuck

Mimogrede: s KLIK-om na spodnjo sliko, boste lahko … no, saj boste videli … 

 

Klošar

Spomnim se tako, da smo pubertetniki pred davnimi leti vsakega, ki nam ni bil povšeči, imenovali klošar. Pravih klošarjev takrat v družbi enakopravnih pravzaprav nismo poznali. Smo se pa mladi v tistih letih pošteno znali deliti na šminke, pankse, metalce in klošarje. Ti zadnji so bili po večini tisti, ki jih naše pubertetniško kritiško oko ni znalo popredalčkati v nobeno od nam znanih  skupin. Ali pa, da bom slišati bolj fancy – subkultur. Potem pa so se z nastopom “svobode” in “demokracije” v deželici pojavili tudi čisto pravi gus … eee … klošarji in neka t.i. “popularnost” izraza je počasi razvodenela. Prav tako razvodeneli so v teh letih –  in celo desetletjih – tudi šminkerčki, panksi in metalci. No, vsaj kar se tiče zunanje maškarade, ki te (nas) je že na prvi pogled hitro popredalčkala. Sicer pa – biti metal’c je stanje duha in ne le zunanji izgled. Enako velja tudi za druge prej omenjene skupine, tudi v nekaterih primerih za klošarje.
Primer:
Glej tega, videti je kot kak klošar.




Ipov’c

Kako prima je biti v nastniških letih – drugačen! Marsikdo tudi v odraslo dobo odnese ta občutek, ki pa na okolico ne deluje ravno blagodejno. “Drugačni” ljudje pogosto skrivajo v sebi čudovite talente, a jih ta naša družba na vse možne načine poskuša zatreti. Saj veste, kaj se zgodi s črno ovco? Če se vrnem k uvodnemu razmišljanju v tem odstavku – tistihmal enkrat se je moja ožja družba začela obkladati z zbadljivko ipov’c. To je bilo pa tako. Televizija Ljubljana, predhodnica današnje mastodontske RTV SLO, je v tistem času – moralo je biti nekje sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja – predvajala nadaljevanko o znameniti rodbini Ipavec. Saj veste, kulturniki, zdravniki, skladatelji – you name it, Ipavci so bili vse. Nam mladim pa so bili predvsem – klošarji. Ker … koga pa v najstniških letih zares zanima, kaj so imeli povedati strici pred stotimi leti? Tako je potem naneslo, da smo drug drugega jeli zbadati z ipavci. Ker pa smo kleni Gorenjci – nekje sem nekoč prebral, da smo Gorenjci tako škrti, da tudi črke v besedah šparamo – smo potem zbadljivko “pogorenjili”, ji dodali nekaj svojega zvena in ji ukradli kako črko … Kar tako, nenadoma in z ničemer sprovociran, je tako vsak morebitni klošar postal – ipov’c.
Primer:

Mater si ti en ipov’c, kako sploh lahko pomisliš na to, da bi bila Olimpija lahko najboljši hokejski kolektiv v državi!?

Benjamin Ipavec, slovenski skladatelj in zdravnik, * 24. december 1829, Šentjur, † 20. december 1908, Gradec. Wir: wikipedia

Masa

Tole kontekstualno pravzaprav sploh ne sodi v ta članek, ampak … na pamet mi je padlo, da le ljudje živeči na omejenem prostoru med Kranjsko Goro in … morda … Lescami – vedo, kaj je to masa. Ne govorim o fizikalnem pojmu, tudi ne o kulinariki. Z maso namreč v teh krajih ljudje označujemo čisto navadni kemični svinčnik. Kdo ve, odkod se je pojavilo tako poimenovanje, dejstvo pa je, da ima moj sin težave pojasniti koncept mase na svoji srednji šoli oddaljeni od Jesenic pičlih štirinajst kilometrov zračne razdalje.
Primer:

Ali mi posodiš maso, da se bom lahko podpisal?

A veš?

O teh in takih rečeh bi lahko pisal še in še. Pravzaprav bi se o tej temi dala spisati prava pravcata ekspertiza. Vseeno bom, ko sem že ravno omenjal svoje otroke in srednjo šolo, tole modrovanje zaključil s tistim – kakih deset let starim – obveznim dodatkom srednješolcev: a veš? A veš pravzaprav ni bilo dejansko vprašanje, ampak so z njim mladi izrazili širok razpon občutij: od začudenja, do navdušenja, ogorčenja in … še marsičesa. Še pevka Alya je tedaj posnela velik hit z naslovom A veš, v kateremi sicer besedne zvezice ni uporabila v prejle omenjenem smislu. Epidemija avešarstva k sreči ni trajala dolgo. Dolgo niso trajale niti vse ostale prej omenjene uporabe izrazov. Ob tem mi pade na pamet še – še dlje v zgodovino zakopana – uporaba besedice ne ob koncu stavkov, s katero so predvsem prebivalci glavnega mesta Deželice pred leti živcirali preostali del populacije. K sreči je tudi tisti zoprni ne večinoma izginil, čeprav ga je v javno rabo potem spet vrnil aktualni župan največjega mesta centralizirane države; no, nasprotniki ga radi dražijo, da ga je priredil v nje. Izginili so tudi šminke, panksi, metalci in ipov’ci, le težave pri osnovni rabi slovenskega jezika se epidemično še naprej širijo po naši Mat’ kurji.
Primera:
Včeraj mi je foter težil, naj se vse popoldne učim!
A veš!?

Mi nismo kar eni, mi prihajamo iz Ljubljane, ne

NAGRADA

Saj bi rekel, da sem že sit vaših stalnih vprašanj o tem, kdaj bo končno na voljo #Nagrada. A kaj, ko jih nisem sit – vesel sem jih! Sit sem bil le čakanja, da bo besedilo lektorirano. Potrebno je bilo ukrepanje; zdaj končno lahko rečem, da je knjiga tik pred tiskom. Še vedno zbiram vaše kontakte, na katere vas bom lahko osebno obvestil, kdaj bo roman končno na voljo:

P.S. Do konca tedna bom ponudil tudi nov Rajc, najbrž pa tudi možnost predhodnega naročila knjige po ugodni ceni …

Tačas pa – vse je točno tako, kot mora biti.

Vaš Marko

Dodaj odgovor