web analytics

Ta magični dan … ali Marko ‘ma vas rad!

3. januar, 2018

Vsake toliko časa se pojavlja. Periodično. Dan, ki ga marsikdo … še posebej otroci … pričakuje nestrpno, v velikem pričakovanju. Ne, ne govorim o Božiču, ali pa kaki podobni decembrski norosti. Čeprav … je že res, da se je tale moj magični dan prav (ne)srečno postavil v bližino Velikih Treh Obdarovalcev.

Spomnim se, da sem v tistih najbolj norih letih, ko so bila alkoholno-meglena proslavljanja prej pravilo, kakor izjema, pogostokrat želel koga počastiti na ta dan. Pa mi je marsikdo le zamahnil z roko, češ … kaj pa se greš? … še decembrskih promilov nisem spravil ven s telesa. Saj me je zmotilo, da na moje zdravje ne bi spili še kakega, ampak … prišlo je pa tudi prav. Sem le kleni Goren’c ☺ …




Če povem po pravici, svojega rojstnega dneva že dolgo ne pričakujem prav z veseljem. Ne, ker bi me z leti vedno bolj postajalo sram številke, ki prav nesramno narašča. Zakaj pa bi sicer koga moralo biti sram na to temo? Moški pa menda na stara leta sploh postajamo šarmantni. OK, za to najbrž še nisem dovolj star ☺  Ampak … še sam ne najdem pravega vzroka za svoje občutke ob rojstnih dnevih. Menda bi kdo rekel, da le-ti vedno izvirajo iz otroštva, morda od kakega razočaranja … kaj pa vem. Res nikoli nisem dobil najnovejšega iPhona, računalniške igrice, tudi v zabaviščni park ali v kino me starša na ta dan nista peljala. Pa ne, da me ne bi hotela, ali si tega ne bi mogla privoščiti … takrat pač ni bilo teh zadev in takih navad. Kaka plastična igrača (najboljša na svetu!!!), napolitanke in nekaj sadja … pa smo opravili. Običajno je bila zraven še torta, pa obvezna upedenanost (kaj bodo pa strici in tete rekli?), fotografiranje in … rojstnega dne je bilo konec.

Ko si se naslednje jutro zbudil, ni bilo prav nič drugače, kot jutro pred tem. Pravzaprav sem najdlje v razmišljanjih o tem, zakaj mi lastni rojstni dan pravzaprav ni v veselje, prišel do spomina na osemnajsti rojstni dan – takrat sem se res potrudil in svojo tedanjo sobo spedenal u nulo. Potem pa čakal. In čakal. In še čakal. Do večera se ni oglasil prav nihče od povabljenih in … 

… naslednji dan je bilo vse enako. Nič bolj nisem bil odrasel, nič večji, nič raje me niso imela dekleta. Zdi se, da nekako od takrat svoj rojstni dan jemljem kot … navaden dan. 

Potem pa so se časi spremenili. Mislim, da bo tisto ustaljeno poimenovanje (pred Kristusovim štetjem, po Kristusovem rojstvu) potrebno počasi spremeniti v pred-Facebook čase in štetje po Fejsbuk tajmu. In tako danes dobivam čestitke od stotin znancev, ki se jim v resničnem življenju brez dvoma niti ne sanja, da tetovirani bradač danes praznuje. Domišljam si, da je vsem všeč tisto, o čemer pišem … Pa sem vseeno vesel vsake posamezne čestitke. Vesel sem tudi tistih, posebej znancev iz realnega življenja, ki so me tokrat zgrešili, saj tudi taka reč nekaj pove. Nekaj ljudi me je pa tudi poklicalo in me obiskalo, tako da …

Nič dosti ne bi več razlagal. Vsem se še enkrat zahvaljujem za lepe želje. Če pa morda koga vseeno zanima vražja številka, mu pa zaupam …

… da sem bil danes ob 4.40 zjutraj star natanko toliko, da bom čez štiri leta sedem let starejši od dne, ko mi je do šestinpetdesetega rojstnega dne manjkalo še enajst let

Aja, na Nagrado seveda ne smem pozabiti, veliko vas je vprašalo kdaj bo končno na voljo. Torej … prišlo je do pomembnih premikov, skorajda si upam obljubiti, da bo knjiga na voljo v nekaj tednih. Tačas pa … saj veste:

P.S.: tudi nov odlomek iz knjige bo sledil do konca tedna …

No Comments

Dodaj odgovor