Idilično pokrajino je v ranem jutru kazilo zanimivo dogajanje. Mimo vozeči so na ovinku zmanjševali hitrost, radovedno opazovali prizor in se spraševali, kaj se je zgodilo. Tu in tam se je kdo ustavil in z vrha opazoval nenavadno dogajanje. Ob cesti se je zbrala manjša gručica ljudi. V ranem januarskem jutru, ura je bila nekaj pred osmo in svetloba je komajda pred nekaj minutami začela risati jasne obrise na pokrajino, je v ledeno mrzli reki do kolen v vodi brodila trojica ljudi. Dva sta bila oblečena v policijski uniformi, tretji pa se je mučil v civilnih oblačilih. V vodi je bilo tudi vozilo in prav tam naokrog so si dajali opravka omenjeni. Ozračje v mrzlem in jasnem jutru je bilo bistro, zdelo se je, kakor bi mraz prav na ostro izrisoval podobe pokrajine. Reka, ki  je prav na tistem mestu pritekla izza ovinka, je bila večinoma zaledenela, grmovje ob bregovih pa je utrujeno upogibalo gole veje okrašene s poledenelimi vodnimi okraski. Po cesti nad strugo reke se je ravno pripeljal lokalni novinar po imenu Borut Fakin. Bil je v službi nacionalnega rumenega časopisa in se spričo zanimivega prizora ustavil na parkirišču nekaj deset metrov naprej. Že tako ali tako je…

O takih rečeh je razmišljal podžupan Kralj, potem ko je spotoma skočil še do banke in se je vozil proti obrobju mesta, kjer je bil njegov cilj. Mimogrede – lepo mu je na dušo popihala uslužbenka na bančnem okencu. Še preden se je zapeljal po ovinkasti cesti, so ga pričakali opozorilni napisi o tem, na kakšno področje prihaja. Pravzaprav je bil dostop avtomobilom prepovedan. Z izjemami in dovolilnicami seveda. Eno tako je imel pri sebi danes on. Spotoma je poslušal zanimivo radijsko oddajo o lomilcih jezika. Prav nenavadno rad je imel slovenski jezik, veliko časa je posvečal branju. Teme, kakršno so ravnokar obravnavali v programu, je zelo rad poslušal in o njih razmišljal. Iz Ježce čez cestišče v Stožce po rožce, je škof iz škafa skoču po bičišče iz čričkovih koščic, ker je imel vnetje ledvičnih čašic, je podal primer lomilca jezika moderator programa. Previdno se je podžupan zapeljal v hrib, kjer je prostore imela ženska kaznilnica. Vse življenje je Kralj vedel, da je ustanova tam, a nikoli o tem ni zares razmišljal. Ni si bil na jasnem, kaj bo tam videl, kaj doživel in kakšne vrste ljudi, v tem primeru večinoma žensk, kakor si je predstavljal, bo tam srečal….

V teh dneh sem – ko se z avtorico ravno nekoliko dogovarjava za intervju – pojedel knjigo z naslovom CREEPYATRIJA. Včasih pač kako branje sede. To dotično mi je. Pa sem razmišljal o tem, zakaj me je zapisano tako pritegnilo … Sočno izražanje, kup kletvic, pa teme z obrobja, najbrž kombinacija vsega. Saj se nimam ravno za grammar nazi-ja, ker tudi meni slovnica pošteno dela težave, ampak toliko imam pa le rad slovenski jezik, da mi gredo pokonci še tiste kocine, kar jih premorem, kadar se kakšen strašansko pomemben možic recimo v javnosti sramoti s popolnim nepoznavanjem rodilnika. Ali pa mu težave delata uporabi črk s/z … Da o tvorjenju stavkov in nekaterih drugih rečeh na tem mestu sploh ne razpredam … In ko takemu – dobronamerno – svetuješ, naj pred objavo svoje tekste da komu v pregled, te ignorira. Potem pa ga prijazno opomniš drugič, saj vendarle le vsi delamo v dobro iste zadeve, pa te debelo gleda. Pa tretjič … in si le še tečnoba. Primera: Iskrene čestitke vsem, ki so z svojim delovanjem v zadnjih 70 letih z skupnimi močmi ustvarili zgodovino … Jeseničani niso izgubili tla pod nogami.   Fuck! Ampak tukaj sem zašel. Pravzaprav sem želel povedati, da…

Prihodnji meseci in naslednji dve leti so bili kakor iz sanj. Galina je dobila delo v slovenski izpostavi mednarodnega podjetja GlitzPulse. Šefi so opazili njen izreden dar za oblikovanje in kaj kmalu so bile za njo že tri odmevne samostojne modne revije. Nenadoma je mladi obraz Ukrajinke Galine Burlačenko krasil naslovnice modnih časopisov, zanjo so se pulili novinarji. Ona pa je še vedno pred vsako modno revijo, pred vsakim intervjujem in včasih ob stiku s kakim moškim – jedla in bruhala. Brala je o tem, iskala informacije. Nekoč jo je ena od manekenk obtožila, da je požrešna. Požrešna pa res nisem, je odvrnila. A jo je obtožba zabolela. Skrivaj je požrla še več hrane v zaodrju neke prireditve. Potem pa sta hkrati z omenjeno manekenko v stranišču bruhali. »Imaš tudi ti bulimijo?« jo je vprašala suhica. Ime ji je bilo Martina. »Kaj je to?« Spoprijateljili sta se s to zanimivo žensko. In kaj kmalu je Galina spoznala, zakaj so jo že od otroških let v lvovskem parku Strjiski fascinirale lepe ženske. Martina jo je nekoč ob pomerjanju neke obleke v Galininem ateljeju poljubila. Kakor bi milijon drobnih elektro šokov napolnilo Galinino telo! Ni odreagirala. Martina jo je spet poljubila. Nikoli…

Priznam, tistihmal sem bil še sam začuden nad odmevnostjo intervjuja. Mojega najbolj odmevnega doslej. Prvi kokoši Slovenije – v smehu in med strinjanjem z mojim predlogom, sta se punci pustili tako poimenovati – sta povedali precej sočnih stvari. Kmalu bo minilo dve leti od dne, ko smo s pogovorom v prijetnem leškem lokalu hrupno opravili. Begunski krizi, kakršna je divjala tedaj, v takem obsegu danes Slovenci k sreči več nismo priča. Še vedno pa se ubadamo s poenostavljenimi pogledi na zadeve, s hujskaštvom, večvrednostnimi kompleksi … pa s stvarmi, o katerih sta govorili dekleti: korupcijo, birokratizmi, elitizmi, nezaznavanjem težav t.i. malih ljudi … Ob tem je morda tole pravi trenutek, da priznam – prav po tem intervjuju sem se odločil, da spišem svoj prvi roman z naslovom NAGRADA. Ker že dobra dva meseca obljubljam izid knjige, hkrati sporočam vesele novice, da se lektoriranje končno bliža svoji finalni fazi, potem pa se bomo lotili tiskanja. Kdaj torej? V nekaj tednih. Še vedno pa ponujam možnost 30% popusta, če se boste za nakup odločili v prvem mesecu; vpišite se na listo, da vas bom lahko obvestil o datumu izida knjige: KLIK Vrnimo se k intervjuju z Anito in Majo. Ogromno ljudi ga je prebralo. Pravzaprav…

Ni vedno uporabljal večjih količin droge. Prvič se je z njo resneje srečal še v času aktivne športne kariere. Enkrat, ko je bil še posebej pod pritiskom, mu je eden od znancev ponudil »črtico«. Nekaj izkušenj z marihuano je imel, nikoli pa s čim podobnim. »Potegni, pomagalo ti bo.« je rekel oni. In res je potegnil. In res je pomagalo. Počutil se je bolj sproščenega. Igral je bolje. Pa je potegnil še drugič. In tretjič. In stotič. K sreči ga nikoli niso ujeli na kakem testu, a sčasoma so njegove sposobnosti jele upadati. Pri dobrih tridesetih je zaključil s športno potjo in s pomočjo prijateljev dobil dobro službo. Znal se je boriti za svoje mesto pod soncem. Nikoli ni »šparal« jezika in marsikdo mu je to zameril, vendar je s svojo neposrednostjo dostikrat dosegel cilje, ki jih drugi niso zmogli. »Vam je vse lažje, ne jebete žive sile.« mu je nekoč rekel eden od soigralcev, ko je še trajala njegova aktivna kariera. »Mi Slovenci smo pa tako zategnjeni. Ne smeš tega, ne smeš onega, drži se pravil … Bolje je biti Bosan’c.« »Kakšen Bosan’c? Jaz sem rojen v Sloveniji. Moj foter je pa Srb.« »Pa dobro, nam je to vse…

Vsake toliko časa se pojavlja. Periodično. Dan, ki ga marsikdo … še posebej otroci … pričakuje nestrpno, v velikem pričakovanju. Ne, ne govorim o Božiču, ali pa kaki podobni decembrski norosti. Čeprav … je že res, da se je tale moj magični dan prav (ne)srečno postavil v bližino Velikih Treh Obdarovalcev. Spomnim se, da sem v tistih najbolj norih letih, ko so bila alkoholno-meglena proslavljanja prej pravilo, kakor izjema, pogostokrat želel koga počastiti na ta dan. Pa mi je marsikdo le zamahnil z roko, češ … kaj pa se greš? … še decembrskih promilov nisem spravil ven s telesa. Saj me je zmotilo, da na moje zdravje ne bi spili še kakega, ampak … prišlo je pa tudi prav. Sem le kleni Goren’c ☺ … Če povem po pravici, svojega rojstnega dneva že dolgo ne pričakujem prav z veseljem. Ne, ker bi me z leti vedno bolj postajalo sram številke, ki prav nesramno narašča. Zakaj pa bi sicer koga moralo biti sram na to temo? Moški pa menda na stara leta sploh postajamo šarmantni. OK, za to najbrž še nisem dovolj star ☺  Ampak … še sam ne najdem pravega vzroka za svoje občutke ob rojstnih dnevih. Menda bi kdo rekel, da le-ti…