web analytics

Noč, ko so me ubili S(D)S-ovci

Piše: Marko Lukan

Saj ne, da bi imel v minulih dneh kaj dosti časa za poležavanje, gledanje televizije in kako malo lenobico. Sem se razdajal tam, kjer … kjer je moje srce. 

Pa sem vseeno zvečer v tistih nekaj kratkih minutah, preden me je odneslo v neke druge svetove, videl nekaj programa. Zgodovina, to je tisto, kar me ob nekaterih drugih rečeh – pogosto potegne. Z enim očesom sem škilil na enega od zgodovinskih programov, kjer so v podrobnosti prikazovali vpogled v zločinskost nekdanjega Hitlerjevega režima. Grozno je, kako lahko narod, ki se ima za tako kulturnega, počne taka grozodejstva! In še bolj grozno je, kako ima tista izprijena ideologija v današnjih časih spet zagovornike na vseh koncih Evrope. Če že ne sveta. Tudi pri nas.

Ampak … ob tem se moram kesati, mora me biti sram, ane? … priznam pa, da me naravnost začarajo podobe, ki jih je v veliki meri ustvarjala Leni Riefenstahl. Triumf volje! Pogledi kvišku, k močnemu voditelju, ki bo narod pripeljal iz bede, ki so mu jo povzročili drugi. Vse tiste urejene formacije, množice zastav, zastavic, enotnost, blišč … V tedanjih primerih so bili drugi pač Judje. Pa Slovani. Cigani. Homoseksualci. Komunisti. Vsa ta nepotrebna svetovna zalega, v nasprotju z urejenostjo, čistotjo, delavnostjo in brezhibnostjo nemške volje, rase, kulture in zgodovine … Kako hipnotično je to znala prikazati Leni R.!

Pa v današnjih časih? Morda celo pri nas? Spet (južni) Slovani. Spet Judje. Spet Cigani. Pedri in komunisti, vsa ta svetovna zalega … 

Nisem dolgo gledal televizije. Pustimo vnemar nekaj nepomembnih podrobnosti in se prežarčimo v srž dogajanja, v veliko dvorano polno ljudi. Sedel sem tam in z grozo v očeh opazoval podobne prizore, kakor sem jim bil priča s pomočjo Leni Riefenstahl s posnetki iz tridesetih let prejšnjega stoletja. K veliki, pompozni prireditvi Slovenske demokratske stranke, bolj znane kot SDS. Tudi tu je bilo videti mahanje z zastavicami, poglede kvišku, k močnemu voditelju, ki bo narod pripeljal iz bede, ki so mu jo povzročili drugi. S to razliko, da zastavice niso bile rdeče-bele, pa s kljukastimi križi, ampak rumeno-bele. Križev, priznam, nisem opazil. 

Prizor iz filma Leni Riefenstahl:
Triumf volje

Kako sem se sploh znašel tam, v tem kotlu slovenskega zla, primitivnosti in pritlehnosti, bom prihranil za kdaj drugič. Dejstvo je, da sem bil tam. In ko je bil žar za Vodjo vnetih najbolj vroč, ko so se potile dlani in rosile oči, ko je bilo videti stotine plapolajočih rumeno-belih zastavic (brez križev), sem opazil, da me opazuje nekaj oči. Z večih strani. Jaz pa nisem mahal, sovraštvo mi je tuje. Tiste oči pa, ko jih začneš čutiti na vratu, tisto se občuti grozno. Kdo so ti ljudje, sem se spraševal?! Zakaj me tako mrko gledajo? Zaščitne enote v civilu, vam rečem. Treniranci Velikega Vodje. Ekvivalent tistemu – ob tem sem se spomnil na ogled oddaje o Tretjem Reichu – kar so predstavljali v onem zločinskem režimu SS-ovci. Njihove mrke, grozeče oči pa … Pa kaj, če se ne strinjam z njihovo politiko? Nisem in ne bom se uklonil, sem si mislil. 

Pobegnil sem s tiste prireditve. Žalila je intelekt mislečega človeka, za kakršnega se imam. Ne vem, ali ste prireditev zaznali, ampak … rumeni mediji so o njej prav gotovo poročali. Kobacal sem se tako v sposojeno vozilo, ko sem opazil, da v avtu parkiranem nasproti meni sedita dva moška. Grdo sta me gledala, da so mi telo spreleteli mravljinci. Gledal sem nekam dol in poskušal vzvratno speljati s parkirišča. Z robom očesa se mi je zdelo, da se mi bliža neka senca, a nisem želel pogledati. Potem pa se je zgodilo – moje sposojeno vozilo je zadel potres. Mrka moška sta se zaletela vame. Nisem imel časa, volje in poguma, da bi pogledal, koliko škode je nastalo. Mrka SS-ovca … pravzaprav SDS-ovca … namreč nista pustila nobenega dvoma: šlo je za namerni trk, za provociranje konflikta! Spreten, kakor v teh rečeh sem, sem bliskovito zapeljal vzvratno, odvil volan in sunkovito speljal še preden sta SS-ovca uspela odreagirati. Brezglavo sem zapeljal s parkirišča na cesto in pognal. Pognal in … gnal. V temni noči in na – od ledu svetleči se – cesti sem najbrž izkoristil vso srečo, kar je moje življenje premore, a SS-ovca sem izgubil, kakor rečejo v ameriških filmih.

Prizor iz filma:
Murder My Sweet Farewell My Lovely

Zgrožen nad resnostjo situacije v današnji slovenski družbi – je komu sploh jasno, da se take stvari res dogajajo??? – sem se zavlekel domov, ozirajoč se venomer nazaj. Moje stanovanje pa je v gornjem nadstropju stavbe. Nikogar ni bilo videti. Zaprl sem se v stanovanje in v temi gledal skozi okno. Srce mi je jelo razbijati, ko se je pred stavbo ustavilo veliko vozilo. Luči so se ugasnile, ker pa je bilo vozilo v temi, nisem videl, da bi iz njega kdorkoli izstopil. Še naprej sem poslušal razbijanje srca, ki je nabijalo tehno v najbolj nemogočem ritmu, ko je pri vhodu pozvonilo. Pokukal sem skozi kukalo in ničesar ni bilo videti. Znova je pozvonilo. Previdno in počasi sem odprl vrata. Zunaj je stal moški in predme pomolil vedro.

“Vode bi.” je rekel in pred mojim obrazom potresel z vedrom.

Prav nič nisem imel časa razmišljati. Brcnil sem v temno oblečeno postavo, ki se je skotalila po stopnicah, da je vedro sprožalo ropot, kakršnega sproža cerkveni zvon ob sodnem dnevu. Dve novi postavi sta se sunkovito pognali navzgor in preden sem imel čas razmisliti kaj mi je storiti ter hitro odreagirati, se je med vrata zagozdila noga enega od SS-ovcev. Drugi, po postavi hrust, kakršnega že dolgo nisem videl, je odprl vhod v stanovanje z neverjetno lahkoto. Že sta stala črna hudiča tam nad mano in že je poblisnil nož, da sem le še zamižal …

Konec je, sem pomislil, ko sem začutil gomazenje nečesa toplega po telesu. Obupano sem poskušal loviti sapo, medtem ko jekleni prijem ni popustil, nož pa se je znova in znova zadiral vame … le s konico!

Izgubil sem zavest. 

Ko sem se znova zavedel, sem bil – živ. Ura je kazala 4:13. Kopal sem se v vročici lastnega potu, o kaki krvi ni bilo sledu. Srčni utrip je iz nadležnega tehno ritma počasi prešel v srce parajočo rock balado. Počasi sem se umiril in jel razločevati sence v prostoru.

Sanjal sem. K sreči sem imel le hudo S(D)S moro. In bila je polna luna.

Saj bi človek uporabil kako drugo stranko in kako drugo prispodobo, ne ravno tisto s Tretjim Reichom. Ampak more si človek ne izbere. Mora ga obišče sama. Pa tudi, kdo pa si v resnici lahko predstavlja recimo enoto Kahlovih SS-ovcev? Saj bi jim človek moral pomagati še iz avta …

Hvala za vašo pozornost in pomnite – 

P.S. Ja, to. Gre za moj nov tattoo, ki pravi – Quae Est Ut Prorsus Sit. Hočem reči – vse je tako, kot mora biti.

Cheers!




x
error

Vam je moje pisanje všeč? Pomagajte širiti dober glas, da bo segel v deveto vas :)