web analytics
Rajc št. 8:
NAGRADA / 30. december, 2017

»Počasi sem prehajala v puberteto. Začele so mi rasti prsi, pa sem jih najprej skrivala za širokimi majicami. Saj nisem vedela kaj bi z njimi. Gospod, ki je imel v lasti konjeniški klub, je bil do mene vedno pozoren. Moja starša sta ga pogosto povabila na kako kavo, medsebojno smo se obiskovali. Hvalil je moj napredek pri učenju jahanja in zelo mi je godilo. Všeč mi je bila pozornost. Ti konji pa – to so najlepše, najbolj graciozne živali na svetu. Tisti človek je bil ustrežljiv, vedno mi je pomagal na konja in z njega. Spomnim se, ko se je po nesreči bežno dotaknil mojih rastočih prsi. Zelo mi je bilo nerodno. Nasmehnil se je in mi dal kompliment. Všeč mi je bilo. Ko sem šla domov, sem ves čas premišljevala o tem. A to pomeni, da sem se zaljubila, sem se spraševala …« »Ines, o čem zdaj govoriva?« »Naslednjič  se je spet dotaknil mojih prsi. Pa znova in znova. Spoznala sem, da te zadeve niso naključne. Ampak nisem vedela kaj bi storila. Še naprej sem prihajala, moji konji so mi pomenili vse na svetu.« »So ti starši kupili konja? Konje?« »Tako samo pravim. Konji so bili last tega družinskega…

Stare device ne obstajajo!
Rekapitulacije / 27. december, 2017

Spomnim se, kako sem desetletja nazaj mislil, da so klošarji. Ta beseda je bila pač takrat popularna. Tisto je bil sicer tudi čas šmink, metalcev, panksov, skinov in kdo ve koga še vse … Spomnim se tudi, da sem v pomanjkanju kakega ličnega usnjenega in s primernimi dodatki okovanega paščka, na nogi (okrog škornja) nosil eno precej debelo verigo, s katero sem bil – ob ponesrečenem beljenju las – bolj kot kakemu resnemu metalcu podoben pobeglemu srednjeveškemu zaporniku, ki je padel na glavo v jajc’ … Le tista krogla, ki bi jo moral vleči za seboj, mi je menda manjkala. Ampak tole ni članek o meni. Tole je članek o gospodu … hmm, kako čudno se to sliši … ki bi v kaki bolj razviti kulturi, kakor je tale naša mala krajevna skupnost (Slovenija), prav gotovo užival status zvezde. In najbrž legende. Saj legenda možak brez dvoma je, le da mu širša javnost takega statusa ne pripisuje. Na tem mestu moram popraviti tudi mojo oceno o klošarjih, saj me je tisto, s čimer se je ubadal on in ekipa, zbrana okrog dotičnega sogovornika, očaralo že ob prvem stiku. Le-ta se je – če me spomin ne vara; vseeno spadam najbrž po malem že med t.i. senior citizene…

Rajc št. 7:
NAGRADA / 24. december, 2017

Neža je vedno pogosteje zapadala v na pol zasanjana stanja, ko je spremljala zaplete in razplete v latinskih nadaljevankah. Saj je vedela, da je vse tisto izmišljeno, a toliko dram, skritih romanc, strasti, in poželenj, kot jih je videla tam, jih ni bilo možno videti nikjer drugje. Ona pa je globoko v sebi čutila, vroče je čutila. Moški se je sicer niso izogibali. Vedela je, da so jim všeč njene obline. Prav posebej se je razcvetela po vsakem od treh porodov, ampak očitno to moških ni motilo. Njo pa je. Odveč so ji bili pomenljivi dovtipi. Z grozo je spremljala, kako jo moški pogosto – tudi v pisarni – namesto v oči, gledajo v prsi. Zato se je trudila, da bi delovala čim manj vpadljivo. Tudi sicer njena nrav ni bila ravno taka, da bi se rada izpostavljala. V zadnjem času se ji je pogosto dobrikal podžupan Kralj. Ne samo dobrikal, tudi roke je že stegnil po njej. Ampak njej ni bilo do službenih aferic. Njej je bilo do ljubezni. Hrepenela je po njej! Kakor to v življenju pogosto pride, se je nepričakovano pripetila tudi Neži. Ob obisku nogometne tekme njenega sina pred meseci, je ob njej stal zanimiv moški….

PRAZNIKI
Modrovanja / 22. december, 2017

Letos sem si v teh decembrskih dneh – prvič po mnogo letih – vzel nekaj več časa zase. Dodobra sem pretehtal svoje možnosti in se na koncu odločil za serijo adventnih izletov … Izbira je bila v tem času zares velika. Na voljo je bilo vse: od ekspresnih enodnevnih žurov, pa do celo-tedenskih in tudi daljših. Te zadeve so sicer omejene … saj veste s čim … sicer pa vam bo kapnilo v nadaljevanju teksta. Veljam sicer za dokaj neodločnega modela in tudi tokrat ob vsej silni ponudbi sprva nisem znal najti pravih odločitev. Potem pa – kakor se to pogosto zgodi – so se izbire v vrsto postavile kar same. Če ob tem pošteno priznam, da sem povsod, kamor me je zanesel ta decembrski utrip, dobival tako rekoč zastonj (za Gorenjca še kako pomemben podatek) bonbone … bo bralcu hitro jasno, da ob tipkanju tega teksta sedim ob polni mizi dobrot. Koliko so tovrstni priboljški zdravi – prepuščam presoji vsakega bralca posebej. Dejstvo pa je, da sem po vseh teh izletih pošteno in res založen … In kam za vraga me je sploh odneslo, se gotovo sprašujete …  Torej … moj adventni čas, ki ga v tem pogledu danes na nek…

Ujete duše, njihova prijateljica in jaz
Rekapitulacije / 19. december, 2017

Nekoliko sem pregledal svoje delo v zadnjem obdobju, naredil neke vrste rekapitulacijo. Ob tem, ko sem v zadnjem času v svoje življenje spustil precej novih ljudi, sem jih nekaj moral iz njega tudi spustiti. Še nekaterim bo verjetno potrebno pokazati sredin … eee … vrata in jim zaželeti srečno pot. In ko sem nekoliko brskal po svoji (tudi spletni) preteklosti, mi je pred oči prišel eden od mojih prvih … pravzaprav kar se tiče pričujoče spletni strani: čisto prvi … intervjujev. Ugotovil sem, da v teh dneh mineva natanko dve leti, odkar sva z zadevo opravila. Poskušal sem podoživeti tedanje občutke in … Tistikrat me je res nekoliko zdelovala trema. Saj ne, da bi me bilo ravno strah, ali kaj podobnega, ampak … kako intervjuvati novinarko, brez da bi ob tem izpadel popoln diletant? Vesolju hvala, mi je uspelo kar dobro. Tamara se je izkazala za prijetno sogovornico. Pravzaprav me je povsem očarala. In zdaj, po tolikem času, zaznavam kup sprememb, pa čeprav le površno, preko socialnih omrežij … Najbrž je tovrstno “ocenjevanje” tudi nekoliko sporno, saj bi se človek vedno moral predvsem brigati zase. Ampak saj – spremembe, ki jih opažam pri Tamari, delujejo izrazito pozitivno. Pustimo ob strani to, da…

Rajc št. 6:
NAGRADA / 14. december, 2017

POZOR: Ob kliku na povezavo pod člankom, vas čaka lepo presenečenje! Rado (Luka) ni sodil med kake klasične lepotce, pravzaprav je bil precej povprečen. Ženske so pogosto rekle, da so njegove oči “žleht”, včasih tudi, da so “tople”; to jih je očitno privlačilo, on pa je o tem težko sodil sam. Kakorkoli že, pri ženskah je imel vedno uspeh. Oni dan mu je v roke prišla knjiga o odvisnostih. Te stvari so ga pač zanimale, saj se mu je velikokrat zdelo, da je njegova želja po še in še, po vedno novih ženskah – kar nekoliko neprijetna. V svoji odvisnosti in povprečnosti je partnerke za posteljne radosti sicer dobival brez kakršnihkoli težav. Potem pa si je nekoč preprosto moral priznati, da je odvisen. Če bi nastopal v kakem filmu, si je mislil, bi sedaj skupaj z drugimi odvisneži sedel v krogu v kakem prostoru, okrog mene bi bilo nekaj seksi deklet, ena gospodinja s trajno, en tihi možakar, ki bi lezel kar sam vase, pa seveda jaz. Terapevtki … še sam ni vedel, zakaj si je predstavljal, da bi to morala biti ženska … no, pravzaprav si je zelo dobro predstavljal, ampak o tem raje ni fantaziral … bi se bilo…

Rajc št. 5:
Uncategorized / 8. december, 2017

      »Ljudje se bojijo posilstev, pretepov, umorov. Pravih informacij pa ni!« Lana Jug je delovala razburjeno. »Si videla, kaj se je zgodilo v Parizu? Tu mimo nas potujejo tisoči ljudi z zlobnimi nameni, ti rečem. Evropi se slabo piše!« »Ko je tvoja mama prišla v Slovenijo, se pa Evropi ni slabo pisalo?« je rekel Jovanović. »Butec! Če je tebi do šale, meni prav gotovo ni!« mu je zabrusila Lana. »Sploh se nisem šalil. Samo sprašujem te, če so priseljenci iz nekdanjih bratskih republik bili dobrodošli in niso spreminjali demografske slike Slovenije … tile zdajšnji jo pa bodo? Konec koncev si tudi ti Lana – na pol čefurka.« »Nobena čefurka nisem! Rojena sem tukaj in se imam za Slovenko. Ti ljudje pa so drugačni, pa če se na glavo postaviš! Potrebujejo posebne vrtce, posebne šole, z našimi otroki ne morejo sedeti v istih klopeh! Kaj naj mi z njimi? Uničili bodo zemljo, kmetje pa so že tako reveži! Naj jih vzamejo Nemci in Američani!« »Majke ti, Jugovićka, kdo je tebe napolnil s temi debilizmi?« »Nikola …« je začela Lana … »Kolegi prosim,« Franc Kranjc je odtrgal pogled iz dogajanj v daljavi, »tule smo se zbrali zaradi neke naloge. Položaj…

Kepici v spomin
Uncategorized / 6. december, 2017

Nisem te še objel, in ne zazibal v sanje. Ni bilo mi dano, da bi te grel ter videl drseti v mirno spanje.   Pravljic ti nisem bral in pesmic ne zapel, še imena nisem poznal – prehitro si mi ušel …   Kjerkoli zdaj pač si, vem, da boš dojel, kako globoko in iskreno rad bi te imel. M. L. 6. december 2017

Noč, ko so me ubili S(D)S-ovci
Uncategorized / 4. december, 2017

Saj ne, da bi imel v minulih dneh kaj dosti časa za poležavanje, gledanje televizije in kako malo lenobico. Sem se razdajal tam, kjer … kjer je moje srce.  Pa sem vseeno zvečer v tistih nekaj kratkih minutah, preden me je odneslo v neke druge svetove, videl nekaj programa. Zgodovina, to je tisto, kar me ob nekaterih drugih rečeh – pogosto potegne. Z enim očesom sem škilil na enega od zgodovinskih programov, kjer so v podrobnosti prikazovali vpogled v zločinskost nekdanjega Hitlerjevega režima. Grozno je, kako lahko narod, ki se ima za tako kulturnega, počne taka grozodejstva! In še bolj grozno je, kako ima tista izprijena ideologija v današnjih časih spet zagovornike na vseh koncih Evrope. Če že ne sveta. Tudi pri nas. Ampak … ob tem se moram kesati, mora me biti sram, ane? … priznam pa, da me naravnost začarajo podobe, ki jih je v veliki meri ustvarjala Leni Riefenstahl. Triumf volje! Pogledi kvišku, k močnemu voditelju, ki bo narod pripeljal iz bede, ki so mu jo povzročili drugi. Vse tiste urejene formacije, množice zastav, zastavic, enotnost, blišč … V tedanjih primerih so bili drugi pač Judje. Pa Slovani. Cigani. Homoseksualci. Komunisti. Vsa ta nepotrebna svetovna zalega, v nasprotju z urejenostjo, čistotjo, delavnostjo in brezhibnostjo nemške…

Rajc št. 4:
Uncategorized / 1. december, 2017

»Moral boš začeti delati tiste zadeve. Mi te plačujemo.« »Kdo me plačuje? Mogoče ti?« mu je odvrnil nagovorjeni. »Sploh pa, za drobiž, ki mi ga naklonite, ti svoje lene riti tudi premaknil ne bi.« »Ja glej, boš moral. Tako pač je.« se ni dal zmesti Aleš. Onemu je vrela kri … »Če ti tega nihče še ni povedal – s svojim arogantnim nastopom greš na živce marsikomu v klubu. Da o forsiranju sinčka ne govorim!« »Kakšnem forsiranju? Poba je pač dober, veliko časa vlaga v svoj napredek.« »Verjamem. Ti pa denarja.« mu je zabrusil tisti človek. »Umiri se in drži jezik za zobmi! Kar se tiče denarja – nisem jaz kriv, če ga ti ne znaš zaslužiti. V to ne mešaj mene.« mu je dejal Aleš. »Aha. Ti si ga pa kakor zaslužil?! A veš Sartori, nismo vsi dediči po poklicu.« Človek je omenjal znano dejstvo, po katerem je – kakor so očitno zdaj že vsi vedeli – podedoval od očeta velikanske gozdove in nekaj drugih posesti. »Ali se zavedaš dejstva, da greš nekaterim tod naokrog tako na živce, da ponujajo denar ljudem, če ti malo pretipajo kosti?! Na tvojem mestu bi se večkrat dnevno ozrl nazaj. Pa da ne…