Žan Luka je s pogledom objel druščino, ki je veselo kramljala. Novakova, mlada pravnica, je kramljala z Dragom Kraljem iz kabineta matere županje. Neža Golob, uboga para, je sedela v njuni bližini, gledala navzdol in mečkala rob svoje obleke. Obleke iz osemnajstega stoletja, si je mislil Žan Luka. Mater, a ta baba sploh kdaj fuka? No, to menda že, saj ima tri otroke, ampak … prav gotovo je to v temi in izključno na hrbtu. Pa menda le v pro-kreativne namene. Nekoč jo je v hecu vprašal, koliko otrok namerava imeti. Kolikor bo bog dal, je odgovorila. Ja, ampak tudi kakega konkretnega dedca boš rabila, ji je odvrnil. No, očitno ga ima, je pomislil Žan Luka, preden mu je pogled zataval nazaj k Francu Kranjcu in Nikoli Jovanoviću. Nenavadni duo, ki se je sicer ves čas prepiral, če je bilo treba tudi za oslovo senco, je stal skupaj in se zaupno pomenkoval. »Stari, ti si sicer OK,« je Francu dejal Jovanović, »ampak daj o’ladi malo! Saj nimaš kola v riti! Pri določenih stvareh imaš prav in red mora biti, ampak … nekaj domišljije in iznajdljivosti pa bi ti tudi prišlo prav.« »Iznajdljivost je lepa čednost. Ampak ne je pa zamenjevati…

Spomnil se je, kako je enkrat v Nemčiji kar ob cesti v nekem kombiju videl postavno dekle. Počez parkiran kombi z rdečo rutko obešeno na stranska ogledala je bil znak, da je dekle na voljo. Tega se je kmalu naučil. Počasi se je peljal mimo nje, si jo dobro ogledal, zdolgočaseno dekle pa je gledalo v neko revijo. Parkiral je v bližini, se negotovo sprehodil nazaj in se v polmraku potihoma približal kombiju. Potrkal je na okno in dekle se je neznansko prestrašilo. Hitro sta bila dogovorjena za ceno usluge in Slavc je pri stranskih vratih vstopil v kombi. Poskušal je z nerodno nemščino – v domačih krajih se je hvalil, da govori perfektno nemško – a mu ni šlo prav dobro. Potem pa sta z dekletom ugotovila, da sta oba Slovenca. Neprijetno je bilo v tistih trenutkih obema. Ampak lepših prsi pa dotlej ni videl. Ni jih videl niti od takrat naprej, pa je minilo že vsaj dve desetletji. Še in še je v prihodnjih letih iskal tisto dekle, ob vsaki priložnosti se je peljal mimo kraja, kjer je v tisti noči gostoval v kombiju. Dekleta pa ni bilo, živelo je le še v njegovih sanjah … Iz prihajajoče…

»Če mi bo gospod dovolil, bi sedaj kar predlagal svojega prvega kandidata. Ob tem boste tudi slišali, kako okvirno želim, da bi bile videti tudi vaše predstavitve predlaganih posameznikov. Naprošam, da moj predlog poslušate do konca, potem pa bomo o predlaganem kandidatu imeli tudi krajšo razpravo in glasovanje. Prosim za konstruktivno delo, saj menda nimamo ves božji dan časa. Torej – moj predlog je naslednji – za letošnjo občinsko nagrado predlagam gospoda Slavka Duhovnika. Gre za 64-letnega domačina, Slovenca, očeta treh otrok in podjetnika. Omenjeni je v potu svojega obraza zgradil uspešno družinsko podjetje imenovano Duhoplast d.o.o., ki daje kruh dvanajstim zaposlenim in njihovim družinam. Promet podjetja je v minulem koledarskem letu znašal sedem mestno število v evrih. Njegovi polizdelki iz plastičnih materialov so visoko kakovostni, z njimi pa zalaga domači in tuji trg. Zaradi potreb trga v prihodnjem letu načrtuje večjo investicijo v razširitev proizvodnje, najbrž pa bodo na voljo tudi nova delovna mesta. Naslednji podatek omenjam naključno, saj pri mojem predlogu ni igral nobene vloge; gospod Duhovnik je dejavni član in podpornik naše krajevne cerkvene skupnosti, kar le dodatno priča o gospodovem ugledu in pripravljenosti na delo v korist vseh nas. Če ima kdo kako pripombo ali vprašanje –…